|
sana76 -> RE: je možno (16.3.2008 15:24:50)
|
Ja, tudi jaz ti pravim iz popolnoma svoje izkušnje, da je to možno.
Sama sem rodila septembra, dojila le delno in okoli novega leta sem čutila čudne slabosti, no nič posebnega, vse sem povezovala s prazničnim prenajedanjem, a vseeno sem se hecala z dragim, da sva seksala kot za šalo brez zaščite,... in da sem pa lahko noseča. pa sem mu rekla, a bi nardila test, on takoj, ja dej. potem sem se premislila in sem mu rekla, ma ja, če češ ga ti kupi, al pa tut ne. pa sem ga 4. januarja naredila in izrisal se je izraziti +. naročla sem se h G, ki mi je potrdila, da sem v devetem tednu nosečnosti in PDP je 21. avgust (torej, otročka bosta 11 mesecev narazen). Torej, zanosila sem, ko je bila prvorojenka stara dva meseca. Imam super G, s katero sem se veliko pogovarjala, če bo kaj narobe z otrokom,... Zelo me je potolažila in jasno rekla, če bo kaj narobe, narava sama poskrbi (npr. ss v primeru kromosomskih nepravilnosti).
S prvo nosečnostjo nisem imela nikakršnjih težav, tudi porod je lepo potekal, tako da je rekla, da bi moralo biti vse ok. Povedala je tudi, da je več njenih sorodnic zelo skupaj rodilo in da so zdravi. Priporočila mi je normalno življenje, brez posebnih navodil,... Imela sem tudi NS, kjer so mi potrdili, da je vse v redu. Tudi pregled krvi, urina,... so mi opravili in veš, da so izvidi (krvi) boljši od 1. nosečnosti, saj mi ni treba jemati železa.
Midva sva sicer želela imeti otročka drugo za drugim, ampak tako hitro spet ne (rada bi še 2-3 mesece počakala), zato sva bila malce presenečena. nekaj dni je trajalo, da sva to dejansko sprejela, najtežje mi je bilo v bistvu med testom in 1. pregledom, saj sem se bala, kako bo, kaj bo rekla G,... Potem pa sva kmalu z veseljem sprejela novega otročka in sedaj je že štiri mesece minilo od spočetja. Že komaj čakama, da bomo štirje v družini. Tudi najini starši so ful veseli, da spet pričakujema. Je pa velika razlika med pričakovanjem sedaj in prvič: sedaj imam delo s prvorojenko in spremljam njen razvoj, nimam toliko časa božati trebuščka, prav tako ne moj dragec. Čas nama kar beži in zvečer se "spomnima", da sva noseča. Prav res drugačna izkušnja in nič skrbi, kako bo potekal porod, kako zaviti malega v plenice, kaj mu obleči,... ker vse te izkušnje že imam. In prav tako ti.
Tako da, če si zares zanosila, premislita, kaj narediti, to je popolnoma vajina stvar (iskreno povedano, jaz sem pomislila tudi na splav, a hkrati me je bilo groza to realizirati, saj ne vem, kako in kdaj bi lahko spet zanosila). Ko bosta to sprejela, bo najlepše in veliko olajšanje za vaju. Če pa je še okolje razumevajoče, bodo samo ponosni na vaju. Moje prijateljice so bile tako vesele in vse sem jim morala natančno razložiti, kako je bilo, kaj sva delala,... Ja, prav hecno.
ko boš nardila test, sporoči rezultat... in se bomo naprej pogovarjal. Drži se in vso srečo ti želim.
|
|
|
|