|
Rubin. -> RE: Nekaj o vprašanj dvojčkih (28.6.2009 15:56:47)
|
Pozdravljene moje dvojne nosečke, kako rada bi bila še med vami. Še vedno sem čustveno čisto na tleh, zato se nisem nič javila, ampak vem, da ste v skrbeh in da mislite name, zato sem zbrala moči in se vam oglasila.
Najprej seveda iskrena hvala za vse vzpodbudne misli in želje, so mi v veliko pomoč v teh težkih časih.
Moja zgodba pa je takšna: v petek se mi je očitno odluščil čep, nato so so se kar hitro začeli popadki in smo šli v bolnico. Tam so me priklopili na ctg, popadki so se stopnjevali. Dr. je naredila uz, kjer je ugotovil, da je Zoja v stiski in da ima zelo slab utrip. Še vedno pa sem bila popolnoma zaprta. Dali so mi na izbiro ali takoj cr ali mi dajo injekcije proti popadkom in injekcijo za pljučka. Izbrala sem slednje, pod pogojem, da me spremljajo na ctg-ju in da je stalno z menoj ena od babic. Zoji se je utrip popravil. Vendar so se popadki samo stopnjevali, v roku 15 min. sem bila odprta že za tri cm. Ob popadkih je Zoji utrip padel pod 80, zato so se odločili za urgentni cr. Novice drugo jutro so bile kolikor tolikor vzpodbudne, Zoja je celo sama zadihala in sta bili stabilni. Potem pa so se začele težave. Obema so počila pljučka, Gaja ni odvajala vode in se ji je nabirala v telesu, obe sta v ponedeljek imeli možganske krvavitve. Vendar je v torek šlo na bolje. Zoji so se pljučka takoj popravila, krvavitve so se resorbirale, dočim pa se Gaja še vedno bori za življenje. Ledvičke so ji sicer začele delat (seveda vse s pomočjo aparatov in zdravil), krvavitve se pa ne resorbirajo in tudi s prebavo ima težave. Zoja že prebavi 2 ml mojega mleka.
Seveda, se je pojavilo vprašanje zakaj, je prišlo do tega. Ampak nihče ne ve. Dr. mi je dejal, da je pri dvojčkih, sploh enojajčnih pogost pojav, da se porod začne prezgodaj, pri meni pa je možen razlog tudi ta, da je bila Zoja v stiski.
Kakšni so občutki na intenzivni in v P, ko imajo vse mame pri sebi otroke ti pa ne, se ne da opisat. Meni je bilo grozljivo. Zato sem želela čimmprej domov v objem svojih dveh srčkov. Mala miss me je zelo pogrešala, seveda tudi jaz njo in je bila presrečna, da pride mami domov. En dan prej sta se z možem pogovarjala, da pridem, pa ga vpraša, ja kaj pa dojenčici, a njih bom pa kar tam pustila? Da bosta brez mame? Čisto sami, bosta žalostni in bosta jokali. Nato je začela neutolažljivo jokat. Sva ji potem vse razložila. Ubošček mali, kako je skrbi. Ker sta na intenzivni, ne more k njima in to povzroča dodatni stres, ker ju ne more videt in pobožat.
Jaz hodim 2x na dan k njima, ju božam, se pogovarjam, jima pripovedujem, koliko ljudi stiska pesti za njiju in da sem ponosna, da sta me izbrali za mamico. Obe se odzivata na moj glas in dotike, Zoja je zelo živahna, brca, miga z rokicami, dviguje ritko, tudi Gaja se trudi.
Jaz resnično upam, da nam bo uspelo in bosta šli septembra obe domov.
Vam drage moje pa želim, da ne boste nikoli izkusile tega, kar doživljam sedaj jaz, ker ni hujšega kot biti mama, brez otrok ob sebi ter, da bodo otročički čim dlje na toplem pri vas.
Še enkrat hvala vsem, ki mislite na nas v teh težkih trenutkih.
|
|
|
|