|
Gina -> RE: Starši, ki hvalijo otroke? (7.3.2008 22:22:51)
|
IZVIRNO SPOROČILO: willma
in potlej ta super otrok enkrat nekaj naredi narobe, je pa ogenj v strehi in so vsi tik pred živčnim zlomom, vključno z otrokom.
To se lahko zgodi, če je hvaljenje nerealno ali iluzorno.
Pohvale so zame nujnost za napredek, za rast in stabilo samozavest otroka.
Za vse to pa po moje spadajo k pohvalam tudi graje in predvsem podpora v teževah.
Se podpišem.
Sama otroke velikokrat pohvalim, jim kaj lepega povem, pač za stvari, kjer se mi zdi, da to zaslužijo. Vedno, če je le možno. Kako naj si razvije samozavest, če mu ne poveš dovoljkrat, kaj vse odlično obvlada, kje je res uspešen in kako zelo ga imaš rad!
Vendar jim vedno tudi povem, če česa ne naredijo v redu oz. če kaj naredijo narobe. Meni se graja ne zdi napačna, če je smiselna in če je izrečena tako, da človeka ne ponižuješ. Le tako se bo naučil preceniti sebe, se realno gledati in se potruditi tudi tam, kjer se morda sicer ne tako zelo ali v rečeh, ki mu ne gredo tako same od sebe od rok. Kako bo sicer prenašal hude kritike ki v življenju pridejo v socialnih odnosih slej ko prej k vsakemu, če se jih ne bo naučil realno in z distance gledati in jih realno preceniti, brez obsojanja samega sebe zraven, če ga tega ne naučimo - tudi to je treba otroku jasno sporočiti, da kritika ni nekaj, kar bi povedalo o tebi, da si zanič, ampak zgolj v razmislek, kaj bi lahko razmislil, ali bi se dalo napraviti boljše.
če otrokom ne poveš obeh reči (pohval in graj) jih ne znajo ločiti.
Aja, načeloma pa se s prijatelji redko pogovarjamo o otrocih. Imamo druge teme. Me pa nikdar ne moti, če kdo svojega otroka hvali. Ja hvala bogu da ga, a ni logično, da smo vsi ponosni na svoje otroke.
|
|
|
|