|
Anonimen -> RE: Prigode marčkov in marčic 007 (5.3.2008 22:06:30)
|
Urlina Katja upam,da vrocina cimprej pade.Je pa res bogica mala[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image]. drzim pesti,da cimprej pade in ostane tako!!!!
Drajina Živa bravo za tako hitro odstavitev,pri nas se mnei to zdi misija nemogoce.
pa se nekaj za prebrat,za tiste,ki se tamali ne hodijo sami...zgolj se eno mnenje[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
copy iz med.over.net
Če probam povzet:
Najslabša usluga, ki jo otroku lahko naredimo, je poleg uporabe hojice, sprehajanje za roke. Kar zaboli me, ko vidim kakega pikca, ki moli "roke v vis", s trebuškom, iztegnjenim čisto naprej, roke potegnjene navzgor in nazaj, za njim pa ponosno sijoč starš ali stari starš. Takrat me ima, da bi tistega sprehajalca prisilila, naj v taki pozi, kot je sprehajani otroček, hodi sam. Morda bi potem bolj občutil, kakšno prisilo izvaja nad otrokom.
Otrok ne hodi sam, dokler sam ne sede, sam ne vstane in sam ne prehodi vsaj 10 m. Postavljanje otroka na noge je zelo slaba usluga otroku. Otrok se MORA NAUČIT SAM vstat na noge, podstavit mora najprej eno nogo, nato še drugo. Lahko se ob tem na nekaj opira, vendar mora biti tisti "nekaj" opora na njegovi višini in ne sila, ki ga vleče pokonci. Enako je s sedanjem - otrok mora znat sam sest. Ali se dat na vse 4 ali pa se spustit na ritko, SAM mora znat prit na tla.
Kakšna je razlika, če otroka sprehajamo, ali pa če sam prestopa ob opori? OGROMNA! Otrok, ki se preprijema ob pohištvu ali steni, mora sam koordinirat svoje gibe, sam mora razmišljat, kako bo uskladil rokice in nogice, da bo imel oporo, tudi "planirat" mora svojo hojo, da mu opore ne bo zmanjkalo. Bistveno je, da ta opora ne hodi za njim, ampak mora on, mali hodec, hoditi za njo. Drug zelo zelo pomemben faktor je, da ima otrok roke v svoji višini in ne iztegnjene nekam nad glavo. Če bo nevarnost padca, jih bo v taki pozi iztegnil pred sebe in bo padec ublažil. Padec na kolena in roke ni pol tako hud, kot padec, ki ga roke ne blažijo in otrok zleti direkt na obraz - ali še huje- pade vznak. Če so roke v otrokovi normalni višini, otrok ne izteguje hrbta in ne nosi kolkov na ven, zato tudi pravilno prestavlja noge. Vsi otroci, ko komaj shodijo, hodijo "na široko". A otrok, ki je shodil sam, takrat, ko je bil zrel, ne bo obračal stopalc na ven ali na not, kar je pri "sprehajanih" otrokih pogost primer - preprosto za to, ker za hojo še niso zreli. Morda jo želijo, ker jim je zanimiva, niso pa zanjo zreli.
Otroka, ki se sam postavi na noge, spodbujajmo, da prestopa ob opori, Naj se drži kavča, mize, stene, lahko mu postavimo cel "poligon" iz (trdnih!!) elementov, ki se jih lahko oprijema in koraca ob njih. Jaz sem ga postavila sinu in kaj kmalu je potuhtal, da konec tistih opor ne pomeni konec hoje, zelo hitro se je na koncu "piste" spustil na vse 4 in odpuzal do najbližje stene, pa ob njej spet pokonci in dalje po 2. In če se vam otrok obeša na noge in hlače v želji po hoji? Peljite ga do prve opore, pomagajte mu, da se nauči preprijemati in prestopati ob njej. Vodite mu rokice, pokažite mu, kako naj se prime, če se slučajno ne zna. Otročke, ki se ne plazijo ali se slabo plazijo, poskusite vzpodbudit najprej k plazenju. Plazite se z njimi, nastavljajte jim igračke, polagajte jih na trebušček, da si okrepijo trebušne in hrbtne mišice, ki jih pri hoji še kako rabijo. Ulezite se na trebuh z njimi vred, skrijte se za kak kos pohištva in se igrajte "ni-ni/ku-kuc," da vas malčki iščejo. Tiste pa, ki se dobro in spretno plazijo, pustite, naj se čimveč plazijo, saj je to najboljša osnova za hojo. Naj vam ne bo škoda oblačil, ki jih otrok zamaže ali celo uniči pri plazenju, naj se vam tla ne gabijo! Ok, ni treba puzat ravno po sredi City parka ali po tleh Kliničnega centra ali Zdravstvenega doma, pustite pa otroka, na plazi po travi, po plaži, po dvorišču.
Rezultati "sprehajanih" otrok se včasih pokažejo precej kasneje, okoli 2. leta. Otrok ne zna iti po črti, meče ga iz linije, obrača na ven eno stopalo, ne zna padat, ne zna tečt ali pa ne zna it po stopnicah. To sem imela priliko videvat v razvojni ambulanti, kamor so nekateri otroci prišli šele pri dveh letih in pol - zaradi takih težav, ki niso bile prirojene, ampak pridobljenje. Ker je sin že tako imel nekaj razvojnih težav, je bilo pri nas sprehajanje najstrožje prepovedano. Kljub temu je shodil z 10-timi mes, povsem pravilno, vključno z vstajanjem in sedanjem. Res je, da večina otrok nekako pride skoz brez hujših posledic, nekateri pa imajo precej zoprne probleme. Če pa že je kdaj situacija, ko je otroku treba pomagat pri hoji, spustite svoje roke v otrokovo višino in naj se on drži vas, ne vi njega, še boljši pa je oprsnik z vajetmi, ki da otroku oporo na zdrav način.
Pa še to: bolje je, da otrok shodi mesec kasneje, pa takrat pravilno in zdravo, kot pa prezgodaj in narobe. Če vam gredo pripombe žlahte in kolegov na jetra, jih preslišite, saj ste dolžni delat dobro svojemu otroku, ne pa znancem in žlahti.
|
|
|
|