|
Anonimen -> RE: Vas je kdaj prevaral? (29.2.2008 10:54:18)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen
Ja, me je. Ravno pred kratkim, takoj po rojstvu drugega otroka. S sodelavko. Sem tudi že isti dan vedela, da se je nekaj zgodilo, ker se je povsem drugače obnašal. Poleg tega sem naslednji dan našla na njegovi spodnji majici las, ki ni bil niti podoben nikomur od naših. Potem sem mu čez 3 dni povedala, da sem ga našla in mu še cca 3 dni težila, da naj prizna. In je.
Kaj sem naredila? Ostala sem. Tisti prvi dan, ko mi je priznal bi šla, če bi imela kam it. In verjetno ne bi prišla nazaj. Tako pa sem ostala in 14 dni razmišljala kaj naj naredim.
in kaj si naredila? Kako sta to rešila, če sta seveda ostala skupaj?
Sva ostala skupaj. Težko, težko je vse skupaj razložiti. Imela sva težave že zelo dolgo. Ampak v zadnjem letu se je zdelo, da je bolje. Želel si je otroka-on. Me je prepričal (ne narobe razumet, je od mene tudi zelo zaželjen). Med nosečnostjo se je v eno sodelavko zaljubil in sta si pošiljala po nešteto sms-jev na dan. je odpovedal izpisek, pozno hodil domov. Potem pa, ko se je drugi otroček rodil, se je pa cca 14 dni z eno drugo dogovarjal in se dobil z njo nekje in sta.... Je rekel, da ga je "bolel k**** zame in za vse". Ker sem bila zatežena in ne vem kaj še vse. To me je res ZELO prizadelo, sploh, ker sem imela zelo naporno nosečnost.
Njegov izgovor je bil ta, da se itak nisva razumela. Da v tisto prvo ni več zaljubljen in da mu je žal za vse. Kar vem, kako se sliši. Totalno butasto.
Kot že prej rečeno, po 14 dneh sem mu rekla, da mu dam še eno priložnost. Zaradi otrok. In da bom ob vsakem najmanjšem dvomu šla za zmeraj, ker je dobil zadnjo priložnost.
In se trudi. In se tudi jaz. In trenutno se razumeva bolje, kot sva se v zadnjih 4 letih. Je pa res, da mu ne zaupam več, da sem zelo sumničava (čeprav mu ne težim zaradi vsega). Velikokrat me gloda dvom, da res počne kar pravi, da ima res delo v službi, da res nobene ne kontaktira...
Ne vem, če bom še kdaj lahko zaupala. Ne tako kot sem. Ne vem, če mu bom kdaj odpustila. Verjetno ne. Ampak če se bova sposobna še naprej razumet tako dobro, kot se zdaj, potem mi ne bo žal, da sem mu dala še eno priložnost. Zaenkrat mi ni. Je pa težko. Vsak dan sproti. Razumet tega se ne da.
|
|
|
|