|
Medvedka -> Diabetes, part 30 (29.1.2005 23:01:04)
|
Ojla, babe!
Spet imam čast, da odpiram jubilejno, tokrat 30. nadaljevanje naše debate. Bravo, ženske! :bravo: :bravo: :bravo: :bravo: :bravo: :bravo:
Upam, da se bom spomnila, kaj vse ste spraševale in da bom vsaj približno odgovorila.
Torej...
Glede črpalke: jaz tudi nisem bila za črpalko, ker si nisem mogla predstavljati, kako bom potem morala non-stop biti priključena na tiste dratke in tako dalje. Vendar so se mi z vsakim dnem nosečnosti več cukri vse bolj rušili, tako da sem nazadnje pogoltnila težek cmok in rekla, da poskusim s črpalko. Ko sem jo dobila, sem bila kak teden precej depresivna, saj sem se takrat prvič v življenju počutila res kot bolnik. Halo, kateter pod kožo!!! :( Kar naprej sem morila mojega dragega, če sem ful obupna s to zadevo, on pa me je moral kar naprej tolažiti, da to sploh ni nič takega. Kakorkoli že, ko me je minilo samopomilovanje, sem se hitro navadila na črpalko in zdaj se že bojim, kako bo, če mi je junija ne bodo hoteli spet odobriti in bom morala spet preiti na injekcije.
In pa še to, Kinokija, ne glede na to, katere insuline boš imela, stalno si boš morala spreminjati doze, ker hormoni med nosečnostjo tako zelo zmedejo cukre, da ne moreš verjeti, dokler ne probaš.
Tako si boš morala ful meriti cukre in kar naprej nekaj spreminjati. In, ko boš že mislila, da zdaj pa imaš doze porihtane, se ti bo sistem spet sesul...
Fina tolažba, a ne...
Saj pravim, zato pa skoraj moraš biti na bolniški...
Aja, pa še to: do konca nosečnosti se večini žensk doze insulina povečajo vsaj za še enkrat toliko, kot so bile doze pred nosečnostjo.
Naši mali medvedkici je ime Neža.
Strašno vas zanima tale porod...
No, pa dajmo.
Torej, Ajsha, jaz ravno ne bi rekla, da ni bilo nič kaj dosti matranja...
Je pa bilo približno takole: V četrtek je Sketljeva na UZ videla, da se je glavica že precej spustila in da bi v petek lahko poskusili sprožiti porod s tabletko, ker sta tako v petek popoldne in soboto bila dežurna, po njenem, dobra zdravnika. V petek sem ob 9h tako dobila (po predhodnem zoprnem pregledu materničnega vratu) v nožnico tabletko. Sketljeva je še rekla, da če bom začutila kake popadke, naj več ne jem. Ker se ni nič dogajalo, razen tega da sem imela že rahlo razbolel trebuh zaradi pregleda, sem ob 15h dobila naslednjo tabletko (po pregledu spet). Trebuh me je še bolj bolel, sicer pa se do nekaj do 18h ni nič dogajalo. Takrat me je začelo ful ščipati v spodnjem delu trebuha, tako približno kot bi me tiščalo na veliko potrebo, le dosti bolj intenzivno. Vse skupaj ni bilo niti približno podobno bolečinam-krčem pri menstruaciji, pa tudi trebuh mi ni nič otrdeval, zato sploh nisem bila ziher, a je to to, ali ne. Sem šla k sestri in ji povedala za ščipanje, pa je rekla, da to pa že niso popadki, če mi trebuh nič ne otrdeva in naj kar večerjam (so prinesli večerjo). Ko sem se vrnila v sobo, je postalo že huje in ščipanje se je nadaljevalo v presledkih po 2 minuti do 1,5 minute, vsako pa je trajalo 30-40sekund! Zdaj že nisem mogla kaj drugega kot dihati. Seveda nisem šla večerjat. Še enkrat sem šla k sestri in rekla, da se vse dogaja na 1,5 minute in če mi lahko pripeljejo CTG, ker po mojem skorajda so popadki. Pa me je spet odgnala, češ da to pač niso popadki. Pol ure sem še hodila po sobi gor in dol in dihala kot nora, ko je bilo cimri dovolj in je šla še ona reči, naj mi vendar pripeljejo CTG. Čez nekaj časa so ga res pripeljali in kakor hitro me je sestra priključila nanj, se je že zarisal popadek (a je kaj čudnega, če so se pa kar vrstili en za drugim!?) "Ja, izgleda, da imate pa res popadke..." je rekla. :grrr: :grrr: :grrr: :grrr: :grrr: :grrr: :grrr:
Čez pol ure je prišla CTG pogledat druga sestra, in rekla, da imam tiste popadke, ki si jih nihče ne želi, so namreč ful pogosti, ful bolijo, naredijo pa ne nič. Ena od možnih reakcij na tabletke, pač...
Kakorkoli že, enkrat po 20.uri sem končno prišla v porodno (prej niso mogli doklicati dežurne zdravnice), s popadki, ki so se že od začetka pojavljali kar na 1,5 minute. Tam me je ena ženska pogledala, če sem kaj odprta, pa ni nič rekla, tako da predvidevam, da nisem bila še čisto nič... sem se šla stuširat, potem pa v porodno sobo. Dali so me na infuzijo, ker sem imela ful nizek sladkor (2,5mmol ali nekaj takega) - izgleda, da so me tisti popadki že tako izčrpali, priključili na CTG, tako da sem morala še ležati, kar mi je bilo še huje.
Na koliko časa so se takrat vrstili popadki, ne vem, vem le to, da vmes med njimi nisem imela časa niti za pet normalnih vdihov...
A kakorkoli že, ob 22.46 je na svet prišla mala Neža, ki niti ni bila tako mala - velika 52 cm in težka 3710g. Aja, obseg glavice pa je bil 36 cm.
In naj je bilo prej tistih pet ur, kakršne so pač že bile, takoj, ko je bila Neža zunaj, bi pa bila pripravljena še enkrat iti skozi vse.
Tako hecen je tisti občutek, namreč prej tako intenzivno dogajanje, potem pa kar naenkrat nič, popolnoma nič. Nobene bolečine. Samo utrujenost.
Zdaj pa imate, sem se razpisala. Upam, da nisem prestrašila nosečnic... Sem pač napisala, ker ste spraševale.
Ampak, saj pravim, takoj bi šla še enkrat skozi, tako da...
In pa, ziher je lažje, če se vse skupaj začne naravno, brez umetne prisile. Ali pa vsaj, če ni take reakcije na tabletke...
Kakorkoli že, zdaj pa bo res dovolj za danes...
Starševske dolžnosti kličejo...
Lepe cukre vsem, pa srečno!
Medvedka
|
|
|
|