|
Čupka -> RE: poporodna depresija (28.3.2008 17:13:22)
|
Ja...jaz sem jo, po prvem otroku. Bilo je zelo hudo. Konstantna žalost in jok. Prepričanost v to, da je bil otrok napaka in da sem nesposobna biti mati. Občutek da je z menoj nekaj hudo narobe, ker nisem že takoj ob rojstvu čutila pričakovane brezpogojne ljubezni. Grozljiva tesnoba ob spoznanju, da je nebogljeno bitje povsem odvisno do mene. Želja, da bi jaz kar zaspala in se ne več zbudila in da bi se isto zgodilo z dojenčkom. Popolna nespečnost. Neješčnost. Skratka razčlovečenost na celi fronti.
Takrat nisem vedela, da mi lahko kdo pomaga in sem životarila sama. Niti nisem vedela, da je to poporodna depresija.
No ja, pomagal je zelo, zelo otrokov očka, ampak konkretno, pri skrbi za otroka. Jaz sem ga izključno dojila, ker česa drugega nisem bila sposobna.
Ampak rabila bi strokovno pomoč. Saj sem se izvlekla sama, počasi, res zelo počasi.
Sedaj obožujem tega otročka...pravzaprav obožujem kar vse tri moje otročke[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image] in vem da sem čist OK mami, s svojimi napakicami, ki so človeške.
Depresija se pri drugem in tretjem otroku ni več ponovila, k sreči. Tega sem se namreč grozljivo bala.
Če imaš težave, torej ne oklevaj in poišči pomoč. Poporodna depresija je bolezen, ki se je ni potrebno sramovati. Zakaj bi tiho trpele in z nami naše družine, ko vendar lahko dobimo pomoč!
|
|
|
|