|
baguSka -> Žalostna - vprašanje (27.1.2005 19:09:02)
|
Spet se javljam.. Upam da nisem že moteča, ampak tole mi je toliko dalo za mislit, da že ves dan premišljujem le še o tem.. O takih težkih odločitvah in o tem, kaj bi storila jaz če bi mene to čakalo.. Ker sama takih primerov ne poznam, čeprou sm prej govorila o neproketnosti mojega bratca (in VEM da to ni isto - hotela sem samo napisat svojo izkušnjo s prizadetim otrokom), sem se obrnila na gospo, ki ima o tem malo več znanja in izkušenj. Napisala ti bom njene besede:
..to je odločitev vsakega posameznika. Vsak mora sam pri sebi vedet, če je sposoben živet takega člana. So različne oblike DS. Nekateri postanejo še kar samostojni, nekateri ne dozorijo nikoli, vsi pa celo življenje potrebujejo nekoga ob sebi. So ljudje ki so najbolj prijazni in ljubeči na tem svetu. In so ljudje, ki potrebujejo največ lepih besed in ljubezni. So ljudje, ki potrebujejo ob sebi ljudi, ki ga imajo neizmerno radi in od katerih bo dobil le ne 100% naklonjenost, ampak 300%. Že za normalnega otroka je potrebna velika skrb, za takega pa je potrebna 5 x večja. Seveda je jasno, ko tak otrok že prijoka na svet, da ga starši sprejmejo z vsem srcem in zanj nardijo vse kar v njihovi moči. Življenje takih staršev se spremeni več kot 100% (tu bi le pripomnila zakaj sem omenjala mojo zgodbo). Taki ljudje so srečni, ampak vprašanje je koliko so srečni starši takega otroka, koliko so močni za takega otroka, koliko ljubezni imajo še za takega otroka in kar je tudi danes zelo važno: koliko denarja imajo za takega otroka. Ker če je oblika DS zelo huda, so bolnice neizbežne. In to za sabo potegne tudi prazno denarnico. Torej: vsak posameznik mora v takih primerih dobro premislit in pri tem mora vedet kaj vse ga čaka in sam pri sebi mora vedet koliko je sposoben, da bo vse te stvari do takega otroka izpovnjeval. In čisto vsakemu staršu, pa če tudi tega ne bo priznal naglas, bo (je) hudo, ker bo svojega otroka videl da ni tak kot drugi..
To sem hotela delit z vami.. Še vedno pravim, da je odločitev zelo težka, ampak da mora vsak sam pri sebi vedet če je takega otroka zmožen vzgajati in preživljati celo življenje, saj sem potem od nje izvedela, da se tudi pri zaposlitvi večina brani takih ljudi ipd. In sedaj še vedno razmišljam in hudo mi je, da do tega sploh prihaja. Pa še to je rekla: bodite veseli, da se danes to da odkriti pravočasno, ker včasih so enostavno rodili in otroke vzljubili. Tudi danes je tako, ampak obstaja vsaj možnost odločitve in tukaj nastopijo zmožnosti tistega, ki ga to doleti. Ko sem ji jaz rekla, da ne vem kaj bi storila, je rekla, nej se samo vprašam koliko sem močna in če sem pripravljena žrtvovati svoje življenje in bom dobila odgovor.
|
|
|
|