Gina
|
Vse ima svoje prednosti in svoje slabosti. Absolutno pa je največ odvisno od karakterja otrok in od vedenja staršev do obeh otrok.
Če sta dva na kupu, z malo razlike v letih, se resnično lažje igrata, lažje sta povezana in lažje najdeta skupne točke. V bistvu sta soigralca v tej igri življenja, sovrstnika, s podobnimi problemi in željami. Vendar to ponavadi pomeni veliko skupnega joka in veliko skupnega smeha. Nikoli ni to samo smeh in krasno razumevanje. Je oboje. Med mojima prvima dvema je malo razlike, ker sem si neskončno želela, da bi se moji otroci razumeli boljše, kot sva se midva z bratom, ki imava več kot 6 let razlike, pa sva imela vedno drugačne interese, želje. Največjo napako so pa delali najini starši, ki niso pustili prepletenosti najinih življenj. Enostavno me niso pustili, da bi jaz kdaj skrbela zanj, da bi imela pravi bratskosestrski odnos, kakršnega lahko imata dva otroka, ki sta dosti razlike v letih - upoštevati je treba to, pa dovoliti večjemu otroku odgovornost, pa manjšemu ne pustiti, da dela vse, kar hoče. On je hotel imeti starše zase in jaz v tem svetu nisem bila zaželjena. Starši pa niso naredili nič, da bi najin odnos izboljšali. Zato sem se sama zelo bala, kako bo pri mojih otrocih, ker je med večjima dvema in ta malim 6 oz 8 let razlike. Pa moram reči, da je pravljica, obožujejo se. Skoraj nikdar se ne skregajo, vendar so njihova življenja prepletena. Vsak ima svoje pravice in dolžnosti, tudi povezane en z drugim. poleg tega ne dovolim, da bi jih mali stran odrival. Mora jih spoštovat in ubogat, če želi imeti vse ugodnosti, ki jih ob njima ima. In jim vsem ustreza. Tako da...če želiš imeti večjo razliko, je lahkop to super fajn, lahko je pa velika štala. Odvisno od otroka in od tvojega vedenja, vzgoje. Sem prepričana, da ti bo vsaka, ki ima starejšega brata, sestro, s katero ni imela fajn odosa povedala, da bi starši lahko veliko pripomogli k izboljšanju, pa niso.
|
Natisni
