Gina
|
Jaz nisem preveč komplicirana, kar se pozornosti tiče. Če je je veliko, je ok, če je je malo, je tudi ok. Moj je tak, da mi včasih ful pozornosti izkazuje tako in drugače (objemi, poljubi, pohvale, kaj lepega napiše, rožica, sladkarija, karkoli že), ima pa obdobja, ko i ma veliko reči na glavi, pa nima za te reči energije. Meni se zdi to normalno. Če mi paše se stisnit k njemu, se pač stisnem. Ne čakam nanj, da bo to storil prvi. Včasih je zelo vesel in mi vrne objem z enako energijo nazaj, se stopim zraven. Včasih pa ga objamem in čutim, da ni pri stvari. Ponavadi ga vprašam, zakaj ne sodeluje, pa se smejem zraven. Saj to se čuti, nesodelovanje mislim.Najbrž je tjazy to mislil z učki. In ponavadi mi pove, kaj ga mori in zakaj nima pravega občutka in ga pustim pri miru. Ne sekiram se zato. Saj si tisti hip ne more pomagat, da mu ni do objemanja. Itak potem pride sam do mene slej ko prej. Se pa ne zgodi, da mi ne bi kak dan povedal, da me ima rad ali da me sploh ne bi objel. Kaj pa če ti prideš do njega in ga objameš, tia? Kaj pa če mu ti sama poveš, da ga imaš rada? Ka pa če mu ti pripraviš več drobnih pozornosti in uživaš v lastnih pripravah na to, v razveseljevanju njega? Po moje se mora on navadit uživat v tem, da nekomu nudi pozornost. Po moje tega ne zna. Niti ne ve, da se v tem da uživat. Moraš ga naučit. S praktičnim zgledom. Počasi.
|