|
Anonimen -> Mali bojevniki (14.2.2008 8:23:28)
|
Ob prelistavnju revije Jana sem naletela na čudovit članek.Če katera še revije ni brala,ga lahko,če želi tu prebere.
MALI BOJEVNIKI
Po obisku na enoti za intenzivno nego in terapijo novorojenčkov v ljubljanski porodnišnici, od koder prihaja letošnja Slovenka leta, dr. Lilijana Kornhauser Cerar, lahko strnemo: sester, babic in zdravstvenih tehnikov je za polovico premalo; le malo manj alarmantno je pomanjkanje zdravnikov; sedemnajst donatorskih inkubatorjev (le osem mlajših od deset let) ne zadošča, osem respiratorjev (pet starejših od deset let!) je premalo, monitorjev za hkratno spremljanje več življenjskih funkcij (pet bi jih moralo biti odpisanih, saj imajo več kot enaindvajset let!) bi moralo biti več; in še in še je razlogov, da bi drobižki, za katere zbiramo denar tudi v Janini akciji, morali pretresti nas vse: mala, pogumna bitja se s pomočjo zdravnikov, sester ter osebja borijo za svoje življenje z zares nenavadno močjo!
Najboljši inkubator je še vedno maternica, a kadar ne gre drugače ...
Enota EINT sta dve sobi za intenzivno terapijo in še štiri za intenzivno nego novorojenčkov. Na prvi pogled se pomanjkanja zaposlenih in aparatur, ki rešujejo življenje najmlajšim, ne vidi in ne čuti. No, s fotografom zaradi očaranosti nad drobižki, ki ležijo v posteljicah in inkubatorjih, tako ali tako skorajda nisva opazila ničesar drugega: človeka mora preplaviti nežnost, ko opazuje človeške miniaturice, ki spokojno spijo, slabotno vekajo in potrebujejo za življenje veliko nege, aparatov, strokovnega znanja, stalne prisotnosti in seveda ljubezni. Zaposlenih in staršev.
Slovenija v malem
Sestra Andreja Bašnec, ki nama jo je za »vodnico« pripeljala asis. mag. Lilijana Kornhauser Cerar, Slovenka leta in vodja EINT (po pozdravu in prvih besedah je morala nemudoma k staršem, ki so jo potrebovali, pa k otrokom, pa k telefonu … in tako je šlo ves dan!), na enoti dela že triindvajset let. S fotografom – tudi njegove oči so bile ob opazovanju malčkov, mamic in zaposlenih čudno svetle ter ganjene – sva bila prisotna pri vsem, kar se je tega dne dogajalo na EINT. Med kratkimi pogovori (za enega samega dolgega in zgoščenega v resnici ni bilo časa!) so okoli nas kar naprej piskale aparature, ki jih sestre in zdravniki ves čas preverjajo: na srečo so bili lažni alarmi, ki jih povzročajo dotrajane aparature: hujše stiske mladičkov, ki so jih starši crkljali, božali, pestovali, jih ob vodstvu in pomoči fizioterapevtke gugali ter sploh bdeli nad njimi, zdravstveno osebje pa jim je stalno pomagalo, tisti dan na srečo ni bilo.
»Domišljamo si,« pravi dr. Cerarjeva, »da je naša enota varno gnezdo za te otroke, ki jim nudimo oskrbo strokovno izobraženega osebja in aparature, staršem pa pomoč s pogovorom. Drznemo si misliti, da pomenimo za starše prihodnost za te otroke. Pri nas je Slovenija v malem, to so najmanjši otroci, ki pridejo sem večinoma že v trebuhu svojih mamic: to strokovno imenujemo transport v maternici, ker je dokazano, da je maternica najboljši inkubator! Vedno smo veseli, kadar te mamice pridejo k nam na obisk že pred porodom: človeku je vedno laže, če spozna delo in okolje našega oddelka, kjer lahko vse vprašajo. Najhujši dejavnik, ki naše starše zelo zbega in postavi v še večji stres, je strah pred neznanim – zato je pomemben pogovor, kajti neizgovorjena vprašanja najdejo odgovore na medmrežju, v medijskih neresnicah in polresnicah, ki lahko naredijo zelo veliko škode.«
Ko gre otrok domov, ti igra srce
Tudi tisti dan so bile tam bodoče mamice: spoznavale so se z začasnim domom svojih dojenčkov, ki bodo zaradi prezgodnjega poroda (lahko posledica bolezni) potrebovali še boljšo oskrbo. Velike, vprašujoče oči so izdajale strah, toda ogled drobnih dojenčkov, skrb zaposlenih in strokovna ter človeška pojasnila so ga znala omiliti. Štiriindvajseturna služba, ki je več kot to, premore petdeset sester (deset jih je zaradi porodniške in bolniške manjkalo). »Tu smo ob okužbi prisotne tudi po sedemnajst ur, ob sobotah in nedeljah delamo po dvanajst ur,« sta se naši »vodnici« nasmehnili ob misli na malico, ki je ni, kavo, ki jo (če jo) popijejo v enem dihu. Letno v enoti pomagajo več kot šeststo otrokom – v dvajsetih letih jih je šlo skozi oddelek deset tisoč!!! In najmanj toliko upov, želja, strahu mladih staršev, prav toliko srečnih in nesrečnih zgodb! Nekateri starši se navežejo na zaposlene, ki so rešilna bilka za njihovega otročka, zato mnogi ohranjajo stike. »Mnogi se pridejo z otročki ponosno pokazat na intenzivno, pridejo pa tudi otroci sami pogledat, kje so bili.« Lep občutek, pravi sestra Andreja. »V spominu mi je ostal fantek, danes ima osemnajst let, ki nam je za novo leto poslal voščilnico in sliko z maturantskega plesa – pa je bil na začetku precej ubog in poln cevk. Je težko delo, toda je tudi optimistično, ker veš, za kaj delaš: če se maksimalno potrudiš, dobiš nagrado. Ko mama in otrok odideta domov in začne življenje teči po normalni poti, je čudovito.« Žal ne za čisto vse novorojenčke.
»Smrt je stresna za ves oddelek, še bolj za starše: po najboljših močeh se skušamo potruditi, da se oče, mama in sorodniki dostojno poslovijo od otroka: izročimo jim njegovo številko, poslikamo ga, shranimo pramen las in ga prilepimo zraven imena – vsi naši otroci dobijo živalco, na katero napišemo otrokovo ime. Bolečine se s tem ne da omiliti, kasneje pa je laže prebolevati. Tako je otrok obravnavan kot celovit človek.«
Pa nas je spet prekinilo piskanje aparata in skupaj smo se premaknili na intenzivni oddelek, kjer sestre novorojenčke, tiste najdrobnejše, ves čas opazujejo. »Pomembno je, da se otroka čim manj dotikamo, da mu pomagamo zgolj z znanjem in k njemu pristopimo le, kadar je to nujno potrebno: potrebuje namreč mir.« Otroci ostajajo na oddelku od en dan pa tudi do eno leto, v povprečju tri mesece. Seveda zaposleni vzljubijo otroke, slovo je včasih težko. »Res smo na oddelku prve mame, toda ko gre otrok domov, ti zaigra srce, ker veš, da bo užival!«
Operirana dvojčka Lampič
Na začetku sta dvojčka Kristjan (ob rojstvu 820 g) in Nina (ob rojstvu 670 g) potrebovala večji nadzor, a sta dokazala, da sta strašna borca, saj sta dala skozi vse težave: nezrelost pljuč, prvima so operirali srček v inkubatorju (o tem smo v Jani pisali), imela sta možganske krvavitve – zdaj pa sta že na oddelku za nego: njuna prognoza je odlična, mamica Kristina (33 let) pa že zelo pomirjena. »Prvi mesec me je bilo zelo strah vsakega dne, bala sem se, ali ju bom sploh imela. Zdaj sta že ogromna, tehtata 2400 gramov: vsak dan znova sta zame čudež!«
Foto 0080: Kadar pride mama na obisk k otročku, ji predlagajo, naj položi roko nanj. Tako se navadi nanj, otrok pa se umiri.
Foto 0128: Na začetku, pravijo sestre, ko te je strah, si morda preveč nežen, sčasoma pa ti manjši otrok postane ljubši kot »velikan« s petimi kilogrami. Majčkeno ritko v inkubatorju je sestra previla v trenutku!
0116: Fizioterapevtka Lidija Žgur nauči mamice vsega, kar prija njihovim malčkom: malemu Črtu (zdaj 1800 g) je guganje, podobno gibanju v maternici, zelo zelo prijalo.
0093: Tudi tako majhnim delajo ultrazvok.
0109: Stari monitorji velikokrat sprožijo lažni alarm, novi monitor, za kakršnega zbiramo denar tudi z Janino akcijo in stane toliko kot avto srednjega razreda, pa za malčke in zdravstveno osebje pomeni življenje!
0127: Lilijana Kornhauser Cerar pred aparatom, ki rešuje življenje pri hudih pljučnih odpovedih: »Tudi če ga uporabimo petkrat, šestkrat na leto, je njegova visoka cena upravičena!« Kupili so ga s pomočjo donatorjev: sprašujem pa se, zakaj morajo iti nakupi prepotrebnih aparatur (inkubatorji kar v 95 odstotkih) iz donatorskih sredstev!
139: Osebje enote EINT, enote za intenzivno nego in terapijo novorojenčkov: ni se fotografiralo z največjim veseljem in navdušenjem, kajti čakali so ga novorojenčki!
Zbiramo za Janin monitor!
Kaj bi še čakali? Malčki potrebujejo veliko drage opreme, zato kar takoj objavljamo številko računa, na katerega lahko nakažete denar za prepotrebni monitor. Pri tem pomislimo, da bomo morda tudi sami nekega dne trepetali za življenje otročička, našega otroka, vnuka ali prezgodaj rojenega otroka katerega od bližnjih. Tudi majhni prispevki so dobrodošli, saj nas prav nedonošenčki učijo modrosti, da iz malega raste veliko. Denar lahko nakažete na poslovni račun Društva za pomoč prezgodaj rojenim otrokom pri NLB d. d. o.
02014 – 0050993640, s pripisom: Janin monitor.
Tekst: MIŠA ČERMAK
Foto: IZTOK DIMC
|
|
|
|