|
hejdi -> RE: Pretepanje med bratom in sestro (12.2.2008 15:20:44)
|
Najprej čestitke za štiri nadebudneže!
Dobra si oz. sta, da jih vse lepo spedenata. Kar pa se tvojega vprašanja tiče, ti nikakor ne želim solit pameti, ker tvoje situacije nisem izkusila. Lahko ti povem le svojo izkušnjo z dvema puncama, ki se tudi kdaj scufata. Trudim se, da nisem razsodnica in me sploh ne zanima katera je začela in katera ima prav. To je njuna stvar. Poskrbim samo za njuno varnost in jima dam prostor in čas, da sami rešita spor. Od njiju pa zahtevam, da mi sporočita, kako sta se dogovorili. Ponavadi je težava v kakšni igrači ali v besedni igri ali v čem podobnem. Posadim ju narazen, vendar tako, da se vidita in slišita. Dokler se ne pogovorita in sami najdeta rešitev, se ne smeta ganiti od tam! Sama se umaknem toliko, da jima dam mir, vendar nanju "ne pozabim". To "treniramo" že od malega in sta se že navadili, da je na njiju, da se izkopljeta iz te situacije. Dosedaj se je še vedno obneslo, da sta se pobotali in našli skupni dogovor. Pravzaprav se velikokrat zgodi, da je dovolj, da se pokažem pa se že začneta dogovarjati. Da me ne prepričujeta katera ima prav, ampak pomislita, kako bosta to sami uredili. S tem se učita odgovornosti, odpuščanja in gradita medsebojni odnos. Itak, da sta sestri in bosta to ostali. Prej kot se naučita delovanja v skupno dobro, lažje jima bo. Poleg tega jima je jasno, da ne bom zagovarjala nobene (tu se hitro zgodi krivica) in da se nima smisla tožariti ali iskati potuho. Ko zadevo rešita ju objamem, jima dam vedeti, da ju imam rada in da sem zelo vesela, ker sta spor sami rešili. Pridigam se izogibam, ker so to neučinkoviti monologi.
Gotovo pa zjutraj, ko je čas omejen, ni vedno možno tak spor razrešiti. Takrat samo ukrepam, da se ne poškodujeta, o težavi pa sploh ne razpravljamo. Ne vidim nobenega smisla, da bi posegala v razsojevanje. Učim ju, da je dobro, če se imata radi in si pomagata. Če se pa kdaj spreta se morata znati čimprej pobotati. Sami!
Kar se tiče slabih vplivov družbe, nimam pojma kako to rešiti. Poskušala bi te vplive nevtralizirati z dobrim vplivom in zgledom družine. Z veliko potrpljenja, poslušanja in zanimanja za njegove prijatelje! Spraševala bi ga kaj pri njih ceni in česa ne. Kaj meni o besedah, ki jih uporablja? Se mu zdijo taki "obračuni" koristni? Bo s tem pridobil na ugledu... Spraševala bi ga dobrohotno s poudarkom na tem, kaj on misli. Dala bi mu vedet, da ga imam rada a da se mi določena vedenja ne zdijo sprejemljiva. Pomagala bi mu do spoznanja, da svoja vedenja sam izbira in da ni treba da vse za drugimi ponavlja. S pogovori je že tako, da je pomembno o čem in kako se pogovarjamo.
Veliko sreče!
|
|
|
|