|
Anonimen -> Se vam zdim neodgovorna? (25.1.2005 14:27:19)
|
Kako naj začnem? Moj partner je spremljevalec gibalno oviranega otroka, ki ima cerebralno paralizo.
Problem se začne pri otrokovih starših. Že lani, ko sta izvedela, da sem morala v bolnico (s partnerjem so ustvarili dokaj domač odnos), je oče začel strašit mojega partnerja, češ kakšne probleme je imela njegova žena, ki je tudi morala v bolnico in to že na začetku nosečnosti. Rekel mu je, da mora zelo zelo pazit name in da mi ne sme pustit nič delat, ko se bom vrnila iz bolnice.
Moj je itak že blazno zaščitniški, po tem, ko pa so ga tako zelo prestrašili, pa je postal še bolj. Poslušala sem jih že, če sem hotela pobrisat prah, jaz pa sem takrat nujno potrebovala vsaj malo gibanja.
Tudi zdravniki so nonstop kaj našli: enkrat je bila nuhalna svetlina prevelika, drugič je bila vredu, potem je bila posteljica nizko ležeča - možnost splava in prezgodnjega poroda, na koncu, ko pa sem že mislila, da se mi ne more pa res nič več zgodit, pa so ugotovili, da se otrok ne razvija enakomerno in da ima premajhen želodček. Hvala bogu, ko se je DAvid rodil, je bil zdrav - razen tega, da mu je dr. Golob rekla, da je zahiranček (pri 2800 g in 48 cm!) in mu odredila UZ glavice in ledvičk. Spet se je zataknilo pri ledvičkah, ker je baje bil en prekatni sistem manjši od drugega. Pa se je to čez mesec dni vse porihtalo samo od sebe, na drugem UZ je dr. Burja samo zmajevala z glavo, čemu smo sploh prišli na pregled.:zmeden:
No, zadnjič je bil moj pri temu otroku, ki je zbolel, na službenem obisku. Oče je začel, da naj dava Davida pregledat njegovi fizioterapevtki, češ da bo videla, če se res vredu razvija. Seveda je moj (oba imava poln kufer vseh zdravnikov, ki naju samo strašijo in pošiljajo na preventivne preglede) rekel, da ni potrebe in mu tudi razložil, da je ravnokar bil v posvetovalnici, kjer je otrokova osebna zdravnica ugotovila, da se zelo lepo razvija. Oče otroka s cerebralno paralizo mu je rekel, da je to razmišljanje neodgovorno in da če bi oni tako mislili, kot misliva midva, njihov otrok ne bi nikoli naredil samostojnega koraka (zdaj hodi ob opori, star je pa 7 let). Moj je bil tiho, ker se ni hotel prerekat, vendar mi je doma povedal, da mu ni bilo glih vseeno. Oba naju je zadel v živo. Seveda sva oba proti pregledu, ker se bojiva, da bi slučajno kdo odkril kakšno razvojno motnjo oz. naju opozoril na njeno možnost in naju -seveda- s tem prestrašil po nepotrebnem.
Tudi jaz nisem najbolj za ta pregled, toda po drugi strani pa vseeno razmišljam - saj Davidu ta pregled končno ne bo škodil.
Kaj menite ve o tem? Je najino razmišljanje res neodgovorno?
|
|
|
|