|
Gina -> RE: Kako daleč ste se preselile? (6.2.2008 20:41:46)
|
PO moje pa ni res, da se vsak lahko navadi na vsak kraj. Srce, duša ti pravi nekaj, pa ne moreš čez to. Sama sem rojena ljubljančanka, pa sem od malega gor neprestano trdila, da grem jaz ven iz lj., ker mi ni fajn. In se je nikdar nisem navadila. megla, smog, vse stisnjeno, nikjer pravega zelenja, gužva na kvadrat, nihče nikogar ne pozna, ljudje so odtujeni, pa spet prvi razlog megla, smog, vse stisnjeno, nič placa..... bljak, jaz se nisem mogla navadit. In sem se odselila v bližino Postojne. Moj je iz Mb., pa sva oba zelo rada tukaj. Obema je resnično krasno živeti tu. Uživava, pa otroci tudi. Saj je res, da te jemljejo za tujca, samo nikdar te ne jemljejo za tolko tujca, kot te jemljejo v lj. In to niti ni tako zelo važno. Moram reči, da so na splošno ljudje prijazni tukaj. Meni vsak dan sproti srce igra, ko se peljem domov iz bljakaste ljubljane. Če bo kdaj kaka dobra možnost, bom še službo zamenjala.
Nisem hotela zdaj slavospev našim krajem delat ali tugospev lj., ampak sem ti želela zgolj povedati, da če ti nekaj ni pri duši, boš težko to vzel za svoje. Jaz razumem tvojo željo po morju, čeprav je meni ljubša želja po hribih. Ampak če je to tvoja želja, je spoštovanja vredna ali pa vsaj razmisleka. Če se boš nekje počutila tujec, potem to ne bo to. Ves čas boš sitna, pa ne boš vedela zakaj, ves čas boš bežala od doma, pa ne boš vedela zakaj, ves čas boš po malem nesrečna. Dom mora biti zatočišče sreče in varnosti. Ni to kr neki. To je osnova, na kateri gradiš vse ostalo naprej. Vsaj jaz to tako vidim.
|
|
|
|