|
tecka nosecka -> za saline (3.2.2008 1:58:20)
|
no ti ko tako hudo zagovarjas vse pri nas Saline, pol pa mi to zgodbo po tvoje obdelaj pa daj zagovor.
dragonlady je napisala:
Moram deliti svojo izkušnjo z vami, ker sem resnično prizadeta, zaradi dogodkov sem imela celo probleme z DEPRESIJO...Sem mlada mamica, zanosila sem pri 21ih letih. Celo nosečnost sem imela probleme s krvavitvami, imela sem predležečo posteljico, visok tlak, bruhala pa sem vse do rojstva, zarai česar sem imela v 9.mesecu celo manj kil, kot pa pred nosečnostjo.Ker moj srček ni in ni hotel na svet, sem bil naročena v ptujski porodnišnici, da mi sprožijo porod. Naj povem, da sem bila celo nosečnost velik optimist, kljub težavam sem bila čimveč na prostem, aktivna,...V porodnišnici so mi ob 7.30 zjutraj sprožili porod, dobila sem umetne popadke. Ura je bila 14.30, ko sem bila že totalno izmučena, nisem se odpirala, bila sem omotična. Prosila sem za carski rez, ker sem vedela, da je nekaj hudo narobe. Babice so mi med popadki z roko segale v maternico in mi poskušale OBRAČATI otroka, meni in mojemu partnerju pa niso povedale, da je karkoli narobe. V popoldanskem času sem že padala v nezavest, nisem se zavedala sveta okoli sebe, popadke pa sem dobesedno "POŽIRALA".Okoli 21.30. so se po PROŠNJAH mojega partnerja le odločili za URGENTNI CARSKI REZ in ob 22.17 se je rodil mali Nick Aleksander. Kirurgi so se pred samo operacijo med seboj prepirali in nadirali, zakaj mi niso že prej opravili posega, saj sem bila tako jaz kot sin v nevarnosti. Nick je imel popkovino 2-3krat ovito in zavozlano okoli vrata. Z njim je belo na srečo vse v redu, jaz pa sem po nekaj dnevih dobila hude bolečine v trebuhu, komaj sem vstajala iz bolnišnične postelje. Ležala sem v postelji in kar naenkrat je hudo zasmrdelo.Z grozo sem odkrila rjuho in videla, da ležim v mlaki lastne krvi in gnoja!!!Rano so mi morali čistiti s peroksidom, dobila sem močne antibiotike in zdravila za kri, saj sem bila anemična. Odpustili so naju po 10h dneh, imela sem še odprto gnojno rano,za popotnico pa sem dobila celo vrečo zdravil. Patronažna sestra, ki me je obiskovala doma, je bila zelo prijazna, z grozo mi je vsakič čistila trebuh. Nekega dne me je napotila nazaj v porodnišnico, saj se rana ni pravilno celila. S sinom in partnerjem smo se odpravili in ko sem prišla k dežurnemu zdravniku, sem dobila tak odziv, da sem se dobesedno zjokala!
Zdravnik je rekel, naj se kar stoje slečem in mu pokažem rano.Ko sem mu pokazala trebuh, mi je nesramno zabil, češ KAJ ON SPLOH GLEDA? Ko sem mu pojasnila svoje probleme, mi je rekel, če ne premorem nobenih Daleronov oz. Lekadolov in da je trebuh tak zato, ker....citiram: "Si pač Špela debela!" S solzami v očeh sem šla ven in se nikoli več vrnila.
Sem si zaslužila tak odnos!?! Vsi moji bližnji so bili šokirani nad dogodki, jaz pa sem padla v depresijo, zaradi česar sem izgubila dragocen čas, ki je bil namenjen meni in mojemu sinčku, ki je danes star že skoraj 6 mesecev. Namesto, da bi se sprehajala z njim in ga cartala, sem si morala sama iztiskati gnoj iz odprte porodne rane in si jo prevezovati. Sina kar nekaj časa nisem mogla niti dvigniti, ker sem bila enostavno preveč izmučena, trebuh pa me boli še DANES!
Izgubila sem vso vero v naše zdravstvene institucije in se bojim znova zanositi, čeprav si zelo želimo vsaj še enega otročička.
Upam, da vas nisem preveč zamorila s svojo zgodbo, morala sem se pač nekomu izpovedati, ker še danes jokam, ko se spomnim na dan, ki bi moral biti najsrečnejši dan v mojem življenju. Namesto tega sem doživela GROZLJIVKO v porodnišnici, ki me še danes preganja vsakič, ko pogledam svojo porodno rano.
|
|
|
|