|
Anonimen -> RE: Tisti, ki imate samo enega otroka (dokončno) (5.2.2008 4:38:19)
|
Berem in berem tole jaro kačo vaših postov, pa mi nekaj nikakor ne gre v račun...
So ženske, ki so se, še preden so prvič zanosile, odločile, da bodo imele samo enega otroka in le temu dale vse, kar naš svet premore. Prav. So ženske, ki so se odločile, da bodo rodile toliko otrok, kolikor jim jih bo "Bog dal". Tudi prav. Največ pa je tistih vmes - po enem otroku "se zgodi" še eden ali dva ali pa si premislijo iz tisočerih razlogov in si zaželijo še enega ali dveh. In tudi to je prav. In potem otrok/otroci rastejo. In z njimi rastejo problemi. Česar pa, nekako, ne zasledim tukaj.
Omenjate plenice, dojenje in neprespane noči. Kako vam ni še enkrat ali še večkrat do tega. Prav. Razumem. Telo potrebuje spanje in ko ga primanjkuje, je kriza. Dojenje zna biti napor in, z malo zdrave sebičnosti - takorekoč vsaka ženska želi imeti lepe prsi. In tudi to je res, da polna plenica ni ravno ena najlepših stvari na svetu za pogledat. Zato razumem, da vam nekako ni do tega, da bi vse to ponavljale. Komoditeta, kakor je rekla ena od vas. Ampak a ste pa mogoče pomislile, da so pa te stvari še najmanj (hudega), kar se vam lahko zgodi?
Dokler otrok ne gre v šolo, ga imate takorekoč ves čas ob sebi (pustimo vrtec na strani). Otrok vas obožuje, zanj ste središče sveta, večino vsega se nauči od vas, vodljiv je in prilagodljiv. Potem, ko gre v šolo, pa se zanj odpre nov svet. In počasi, z leti, ve pristanete na stranskem tiru. Še vedno ste mama, seveda, ampak pride toliko novega, da za vas enostavno zmanjka časa. Nimate več tolikšnega vpliva na otroka, vaše mnenje ni več najpomembnejše in, nenazadnje - otrok začne razmišljati po svoje. Svoje želje in potrebe postavlja na prvo mesto, pred vašimi željami in zahtevami. Pa ne govorim o posesivnosti, da ne bo pomote.
Potem se pa "kar na lepem zgodi", da imate doma tri najstnike. Ker ste se 10 ali 15 let nazaj odločile, da boste pa zaporedoma imele tri otroke - da si bodo delali družbo. No, tukaj je pa potem posledica vaše odločitve! Niti ne tako dolgo nazaj ste bile še same najstnice in zagotovo se spomnite, da niste bile angelske. Zdaj, ko se pa same na trenutke še vedno počutite, kakor da bi imele 18 let, pa vam po glavi skačejo trije najstniki, ki jih je nemogoče ukrotiti. Vem, ogromno je odvisno od vzgoje pred najstniškim obdobjem, ampak še vedno - najstarejšega sina vam pripelje domov policija, skupaj z ukradenim mopedom. Srednja, hčerka, vas prosi, da pojdite z njo h ginekologu, da naredi splav, ker ne ve, kdo je oče. Mlajši sin pa sedi pred TV-jem, zadet od marihuane. Ekstremi, ja, seveda, ampak žal prevečkrat tudi realnost. In potem bi jaz rada videla eno, ki si v takem primeru ne bi zaželela biti pokonci nekaj noči, menjati plenice in podojiti otroka, ki se vam potem samo smehlja. Kje so dobri, stari časi, ko si bili ti trije najstniki dojenčki? Ja, tisto obdobje, za katerega pravite, da ga zaradi komoditete ne želite več ponoviti. He, he, he.
Sama sem od nekdaj trdila, da želim imeti tri otroke. In še vedno vztrajam pri tem. Ampak sedaj imam dva sinova. Hiperaktivnega (skoraj) najstnika in dveletnega razgrajača. Bogu hvala za Kamikazo, ki jima je boljši oče, kot sem si sploh lahko kdaj predstavljala, da je katerikoli moški lahko - če bi bila jaz sama z mojima mladičema, ne bi imela toliko časa zase. In jaz imam zelo rada čas zase, ne glede na vse ostalo. Komoditeta? Morda, ja. Vendar ne "plenična". Mene plenice ne motijo. Nikoli me niso. Tudi, ko sem si zaželela, da bi nekam šli - prav, pa pojdimo. Avtosedež in nahrbtnik, pa pot pod kolesa (sprehajalna družina ravno nismo, no). Bolj me skrbijo dnevi (meseci, leta?), ko bosta moja dva mladiča starejša - ko moja in Kamikazina beseda ne bo več zakon. Saj pri starejšemu sinu že zdaj ni, no, ampak dokler je še v osnovni šoli, niti nima neke hude izbire, ali bo ubogal ali ne. In ker živim s tremi moškimi, sem si rekla, da tretjega otroka ne bom imela, dokler mi nekdo ne garantira, da bo punčka. Še tretji sin? Ne vem, če bi prenesla (psihično). Bom pač počakala, da bo genetska tehnologija toliko napredovala, da se bo spol dalo določiti vnaprej. Saj imam še okrog 10 let v dobrem za rojevanja, znanstveniki pa v tem času tudi ne bodo počivali, menda. Če pa že bodo, potem pa vsaj vem, kdo bo kriv, da se moj plan o treh otrocih ne bo uresničil. Oni!
Letos bom stara 30 let, moj starejši sin pa 11 let. Glede na današnjo mladino je popolnoma mogoče, da bom pri 34-ih letih babica (o tem sem že enkrat pisala nekje, se mi zdi). In ker ponavadi ženska pride živet k moškemu, mi morda sledi, da bom čez 4 leta, ko bo mlajši sin ravno lepo začel hoditi v osnovno šolo, dobila pod streho nosečo snaho. No, Darja, potem pa skrbi ali pa vsaj pomagaj skrbeti za svojega vnučka, glede na to, da sta njuna starša še mladoletna. Onadva morata najprej dokončati šolo, seveda! No, prav, pa poskrbimo za tega malega mladička. In ga spravimo vsaj do osnovne šole - takrat bosta pa tudi njegova starša že končala fakulteto in našla službo ter se spakirala na svoje. Jaz bom pa stara 40 let. In takrat z nosečo snaho pride domov že mlajši sin! Darja, ponovi vajo! O, Darja, poglej, saj imaš že 46 let! Kam pa je šlo tvoje življenje?!
Ojej, Darja... nikoli več ne pij jutranje kave ob pol petih zjutraj, ko imaš mir in tišino v hiši... poglej, koliko potem napišeš... *ebenti. No, ampak imam vseeno prav. Kakšna komoditeta neki, ko so otroci večji?! Bla, bla, bla...
|
|
|
|