LoCa
|
IZVIRNO SPOROČILO: Nika v službi Pri meni pa ni dileme - od trenutka dalje, ko sva pred Bogom in ljudmi rekla DA, je vse najino. Če bi dobila kakšno stvar podedovano, mi je samoumevno, da bi bil ta denar ali nepremičnina, najina. Skupaj bi se odločila, kaj in kako. Mogoče nekaterim v današnjem materialistično naravnanem svetu to zveni naivno, ker so vsi obsedeni s takimi in podobnimi zgodbami, potrebo, da se zaščitijo... Že samo razmišljanje o tem, kako se zaščitit vnaprej, če zveza propade, je meni tuje. Ni čudno, če ne nekdo dobil občutek, da razmišljaš o koncu veze. Iz tvojega posta je čutiti, da bo pač trajalo, kolikor časa bo, potem pa... Pa brez zamere, prosim. to razmišljaš zdej, ko je vse lepo. ko bi se pa ločla, bi bla pa parletna vojna zaradi tega. normalno da se ne poročiš z mislijo o ločitvi in o tem da bo razmerje trajalo za vedno. problem je tudi v tem, da ko enkrat pride do ločitve in vojne za delitev premoženja oba postaneta prasca, tudi če sta prej bla neka angela ki sta verjela v skupno imetje bla bla bla. in ko imaš še odvetnika, je vse še slabše. sej razumem kaj misliš, čisto smiselno. svetost ljubezni bla bla. se mi pa zdi, da je danes življenje tolko nepredvidljivo, da se enostavno moraš zavarovati. oziroma, meni se to, da ostane dediščina moja, ne zdi čisto nič spornega. js ne razumem tega kot varovalko, ampak samoumevno. skupno je tisto, kar skupaj ustvariš. ne vem, meni se to di čisto LOGIČNO, tudi to, da si nekdo ne bo lastil MOJEGA. un kavč, k sta ga skupi kupla, pa naj bo skupen. pa ja ne misliste, da je podarjat 20 miljonov kr tko vsakdanje???? đizs....
|