Marjana77
|
VOLJA - TRMA
Prebujanje otrokovih sil volje je najpomembnejši dejavnik njegovega razvoja. Vedeti moramo, da imajo zmožnosti odraslega, da nekaj naredi, korenine tu.
Med 2. in 3. letom otrok silovito izraža voljo. Zacne se zavedati nasprotja med svojo voljo in voljo drugih.
Ta razvojna stopnja bo trajala toliko casa, dokler otrok ne bo odkril, da se njegova volja lahko nauci živeti ubrano z voljo drugih, ter da se to TUDI MORA nauciti.
To je obdobje, ki je lahko še za tako potrpežljive in dobrohotne starše tako naporna, da jih spravlja v obup.
Lažje ga bomo premagovali in obvladovali, ce se bomo opominjali, da je ZACASNO. Otrok v tem casu potrebuje veliko ljubezni in podpore.
V obdobju od 2. do 5. leta pride pri otroku do psihosocialnih kriz, ki jih mora otrok razrešiti s pridobivanjem novih možnosti ob pomoci staršev, sorojencev in prijateljev.
To je stadij, ki ga lahko imenujemo SAMOSTOJNOST NASPROTI DVOMU VASE IN OBCUTKU SRAMEŽLJIVOSTI.
Glavna sprememba v tem obdobju je povecana gibljivost ( otrok se premika, raziskuje, hodi sam iskat,…). To mu daje nove obcutke - OBCUTEK SAMOSTOJNOSTI in LASTNE VREDNOSTI.
Ce starši ne sprejemajo teh otrokovih poskusov, potem bo otrok obcutil neuspeh in zasmehovanje. Ce so starši ob teh prvih neizogibnih napakah ali nerodnostih pretirano kriticni ali omejevalni, bo otrok izgubil novo nastali obcutek samokontrole in avtonomnosti. Vanj se bosta naselila dvom in sramežljivost.
Dodatno težavo v tem obdobju predstavlja navajanje na cistoco ( zadrževanje blata je prvi poskus imeti nekaj zase, to je moje, ohraniti ).
V obdobju med 4. in 5. letom predstavlja glavno spremembo otrokova povecana zmožnost PLANIRANJA in ORGANIZIRANJA. Sposoben se je premikati, nacrtovati, dajati pobude, dosegati cilje. Uživa v aktivnosti, skuša doseci nove cilje, testira svoje moci. Starši lahko to vedenje zaznamujejo kot agresivno.
Ob tem pa otrok trci na omejitve v okolju. Lahko gre v svojem preskušanju predalec ( razbije igraco, celo udari starše,…. ) .
Ce otrokove pobude starši sprejemajo z zasmehovanjem, pretirano osredotocajo svojo pozornost na neuspehe in negativne izide nekaterih pobud, bodo pri otroku spodbudili razvoj osnovnega obcutka krivde v odnosu do svojih iniciativ.
Otroci potrebujejo potrditev, da so njihove pobude sprejete, in da je njihov prispevek tudi vreden. Pomagati mu moramo tako, da se osredotoci na to kar je dovoljeno, da usmeri svojo energijo in iniciativnost na sprejemljive aktivnosti.
Vsaka prepoved mora vsebovati sporocilo, kaj otrok ne sme in kaj sme .
Na primer:
Ne meci igrace, lahko meceš blazine !
Ne piši po zidu, lahko pišeš po listu !
Usmerjenost k cilju je osnovnega pomena za obcutek iniciativnosti.
Za starše je prava preiskušnja potrpljenja, ko otroci odkrijejo svojo voljo in jo hocejo uveljavit. Tako kot si želijo, da bi kot odrasli znali uveljaviti svojo voljo, si želijo, da bi imeli otroke lahko vodljive in ubogljive.
Iz cisto pridnega otroka se lahko naenkrat razvije prava mala “pošast”.
Spomnimo se situacij, ko postane otrok tulec, brca, se mece po tleh, ipd.. Okolica zacne pomilovalno gledati in opazovati kaj bo mati naredila ( ali udarila, ali popustila - karkoli bo storila bo za okolico narobe ).
Vprašamo se, ali je to posebno nevzgojen otrok ? Odgovor je NE.
Kaj narediti ? Kupiti cokolado, udariti, ali kaj podobnega? Jeza na otroka se dviguje, komaj se še krotimo.
Otroci nenadoma podivjajo kot brez pameti. Ali je prav, da ga v takih primerih udarimo ? Ali popustimo ? Ali na vsak nacin skušati zlomiti njihovo voljo ? Ali s tem tvegamo izgubo avtoritete ?
Vse skupaj kaže na igro - Kdo bo koga, kdo bo zmagovalec.
Vendar se z otroci ne bi smeli spušcati v boj, ne sme biti zmagovalca, ne sme biti poraženca.
Otroci se morajo nauciti obvladovati svojo razvijajoco se voljo. Zato ne potrebujejo nasprotnika pac pa ljudi, ki mu bodo pomagali in ga usmerjali.
Otroku ne gre vedno pri igri, mu zmanjka volje, koncentracije, ipd.. Jezi se na ves svet in napad trme je lahko tu.
Eni vpijejo, drugi se mecejo po tleh, …..
Med napadom otroci niso sposobni dojeti svojega okolja. Ceprav jih je hudo videti, napadi trme niso nevarni.
Ce se starši zavedajo, kaj se v otroku dogaja, da so otroci na milost in nemilost izroceni izbruhom trme, in da tudi sami trpijo zaradi tega, potem jih bodo lažje razumeli in prenašali. Ne bo jih vec skrbela misel, da jih hoce otrok tiranizirati. Otrok trmoglavi, ker necesa ne zna ali ne sme, ne da bi hotel s tem kaj doseci.
Praviloma trma izgine ali pa mine okoli tretjega leta.
Starši morajo biti ob napadu trme vedno dosledni. Otroku morajo sporociti -
“ Sem pri tebi in ne bom te izpustil izpred oci, lahko mirno pocakam, da tvoj napad mine. “
Ne smemo ga pustiti samega, ali ga poslati iz sobe, ipd.. Kreganje ali celo tepež poslabšata položaj. Najbolje je mirno in razumevajoce pocakati, da napad mine, pa ce je še tako hudo.
Starši se ne smejo pustiti izsiljevati z vpitjem, metanjem po tleh, tudi ce je naokoli še toliko pomilovalnih pogledov. Otrok bo zacel to kmalu izkorišcati in manipulirati. Ce imajo otroci pri treh letih in kasneje še vedno napade trme, lahko pomislimo, da so se naucili te napade popolnoma zavestno uporabljati, ker so jim starši prepogosto popušcali.
Vec ko ima otrok možnosti in prostosti, da se izdivja, osvoji svoj svet, manj bo trmoglavil.
"Kaos" bomo lažje obvladovali, ce bomo otrokovo energijo usmerili V DEJAVNOST IN REDNA VSAKODNEVNA OPRAVILA.
Pojavi se USTVARJALNOST, DOMIŠLJIJA. Otrok vidi okoli sebe škatle, deske, itd., ki mu pomenijo ladje, avtomobile, hiše, itd.. Uporablja jih, da z njimi gradi svoj svet. Ce mu priskrbimo prostor, cas, primerne igrace in material, bo z voljo predeloval svoj svet.
Vcasih postane malodušen, cemeren. Pomagamo mu tako, da ga pritegnemo k vsakodnevnim opravilom, dejavnostim, da bo obcutil, da je res v pomoc. V naši družbi se bo pocutil varnega in zadovoljnega.
OTROKOVE USTVARJALNOSTI NE POSILJUJMO Z VREDNOSTAMI ODRASLIH.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
