viv_
|
Joooooooooooj, ne morem mimo... Povsem normalno je, da se nosečnica v nosečnosti sprašuje vse mogoče in ima v sebi takšne in drugačne strahove. Ampak tole je pa že obsesija. Kot prvo DS. To je LE ENA izmed stvari, ki vas oz. vašega dojenčka lahko doletijo. In vsi ti bav bavi okrog tega so napihnjeni preko mej. Poglejte in preberite Bučko in Klajo. Pa tudi sama zelo dobro poznam dva fanta z DS in daleč od tega, da bi bila revčka. Če je ostalo vse OK, srček in to, ti otroci živijo povsem normalno življenje. Veliko veliko hujših je stvari od DS. Kot sem že omenila, je še nešteto drugih anomalij, ki se lahko pojavijo, katerih ne preverjajo med nosečnostjo. Poleg tega se lahko zaplete tudi pri samem porodu in je otroček zato poškodovan/prizadet... Ampak, če boš razmišljal v tej smeri, kaj bo in kaj ne bo, potem se nima smisla odločat za otroka. Ker ko se enkrat rodi, pa tudi ko je ztar, 3,5,6,10... let, lahko pride do poškodb. In potem? Skratka, s takim razmišljanjem se ne pride nikamor. Sploh pa zagotovo to razmišljanje in stalni stres ne prinese nič dobrega otročku v vašem trebuhu. Pa še moja izkušnja: Prvič nisem šla na NS, ker se v nobenem primeru ne bi odločila za splav. V drugi nosečnosti sem šla na NS, ker sva imela že eno punčko in bi se s tem, če bi šlo karkoli narobe vse postavilo na glavo tudi njej. Torej, punce , skulirejte se, pa bodite vesele, nasmejane nosečnice, prepričane, da bo vse OK!
_____________________________
Mirna - 19. 12. 2003 Zarja - 30. 10. 2006
|