|
bobek05 -> RE: Življenje brez dude (14.4.2008 22:07:24)
|
Jaz sem mislila, da se je nikoli ne bomo rešili in da bo cel cirkus, ko bo šla stran, ker jo je imel dobesedno že od rojstva. V vrtcu jo je imel samo za spanje (ker so dosledni in jih lepo skoz dan pospravljajo), doma pa je bila seveda druga pesem - vsakič, ko smo jokali: "Kje je duda? Mami, daj mi dudo..." Ponoči se mu tudi velikokrat kaj sanja, začne jokat in če sva mu dala dudo, se je takoj umiril in spal dalje.
In kako smo se je rešili? Po čisti kozlariji - mož mu jo je pozabil dat zraven v vrtec (niso pa imeli rezervne). Vzgojiteljica je rekla, da ni bilo problema. Da je vprašal po njej, ampak ker je ni bilo, sta mu namesto tega ponudili knjigice pred spanjem. Baje je ene dve, tri prelistal, potem pa mirno zaspal - kar nisem mogla verjeti [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]
Seveda sva se z možem takoj začela pogovarjati, da bi mu jo lahko mi tudi skozi dan vzeli oz. da bi jo imel res še samo za spanje ponoči (v kakšne večje čudeže brez živžava nisva verjela), ampak sva po dveh dneh rekla, da je brezveze in mu jo vzela - za veke vekov. In kaj se je zgodilo??? Nič joka! [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] Je sicer spraševal po dudi, ampak sva mu rekla, da je več ni, ker je že velik fant in da imajo dude samo dojenčki (to je bilo pred 2 mesecema)... Probleme smo imeli pa potem, ker ni mogel več zaspati oz. je trajalo precej dlje, da je zaspal. Prej je zaspal npr. med 19.30 in 20.15, potem se je pa ta čas razpotegnil na 21.30 in celo 22h... To jamranje, borba za spanje in manj ur spanca je trajalo pribl. dober mesec - v tem času je tu pa tam vprašal za dudo, ampak nikoli ni jokal, ker je več ni bilo.
Zdaj ga dajem že namenoma malo kasneje spat (prej smo hodili spat ob 19h) - recimo okrog 20h ali kakšno minutko kasneje (včasih tudi 20.30)... zaspi pa med 20.30 in 21h... Malo boljše je že. Sicer pa spi do kakšnih 7h (pol ure gor dol), tako da še vedno dovolj spi, če upoštevam še dnevno spanje (cca. 2 uri).
Je pa res, da ga je ponoči še vedno težje pomiriti, če se mu slučajno kaj sanja in npr. stoka v spanju .... Pa smo in bomo tudi to preživeli...
Najhujše je to kar sva delala midva - čakala sva na primeren trenutek, ker sva se bala, da še ni pripravljen, v bistvu pa sva MIDVA zbirala pogum, da se spopadeva z najinim strahom, ker od vseh najinih predstav histeričnega jokanja, neprespanih noči, itd. ----- iz vsega tega ni bilo nič. Naju je mali presenetil. Tako da - le pogumno... Dlje boste čakali, slabše bo.
|
|
|
|