|
bena -> RE: Mariborska porodnišnica (15.9.2009 12:21:41)
|
Jaz sem prvič rodila v Celju, ravno zaradi govoric, kako je v Mariboru vse slabo in narobe. Vendar ni tako, o čemer sem se sama prepričala. Prepričana sem, da so mi v mariborski porodnišnici rešili otroka. V 25. tednu sem bila tam na morfologiji, kjer je dr. Janko (sper zadravnik in človek) videl na posteljici lakune in me naročil na kontrolni pregled čez 5 tednov. Moram povedati, da so mi 5 dni prej delali morfologijo v celjski porodnišnici, pa tega niso videli. Ko sem nato v 29. tednu prišla na UZ k dr. janku, je bilo že vse narobe. Plodovnice je bilo pod spodnjo mejo in otrok je že zaostajal v rasti. Še isti dan so mi naredili amnio check (test za odtekanje plodovnice), vzeli bris za balterijsko in glivično okužbo ter naredili ctg. Ker plodovnica ni odtekala, me niso zadržali v bolnišnici. Dali pa so mi injekcijo Flosterona za zorenje pljuč za primer, da bi bilo treba sprožiti porod. Naslednji dan sem šla še po eno dozo Flosterona. Na UZ kontroli čez teden dni v 30. tednu, je bilo plodovnice še manj in že večji zaostanek v rasti, zato se me hospitalizirali. V bolnišnici sem bila 5 dni na opazovanju. Plodovnice je bilo še vedno pod spodnjo mejo, vendar je ostajala na istem nivoju, zato sem bila odpuščena. Sestre in zdravniki so bili vsi zelo prijazni in nimam niti ene slabe besede čez njih. Od takrat dalje so tako mojo nosečnost spremljali tako v celjski (kjer imam osebnega ginekologa) kot tudi mariborski porodnišnici. Ko sem v 32. tednu prišla na pregled k mojemu ginekologi in mu predložila izvide iz mariborske porodnišnice, mu ni bilo nič kaj prav, da sem šla v MB porodnišnico. Dejstvo pa je, da če bi se zanesla samo na ginekologe v Celju, bi te težave ugotovili šele v 32. tednu, ko bi imela UZ za kontrolo rasti ploda. Čeprav sem že prvič imela prezgodnji porod in spadam v rizično skupino, so me Celju obravnavali povsem rutinsko in na preglede naročali šele vsakih 5 tednov. Očitno jim je bilo škoda denarja za kakšen UZ več. Zato sem od svojega gineloga izsilila napotnice za UZ in CTG kotrole v MB, kjer me je nato spremljal dr. Mujezinović, ki je bil moj sobni zdravnik v času hospitalizacije. Ko sem nato v sredini 35. tedna prišla na UZ kontrolo v Celje, je otrok hudo zaostajal v rasti in pretoki preko popkovnice so bili slabi. potrebna je bila zakojšnja hospitalizacija. Prosila sem za napotnico za MB porodnišnico, kar mi je bilo ugodeno, saj je zdravnica videla, da bo treba predčasno sprožiti porod. Rekla je, da moram naravnost v bolnišnico. Tja sem prišla v petek popoldan. Naredili so UZ in CTG, ter me dali v sobo. Tam sem ležala do nedelje, ko je bil dežuren dr. Mujezinovć. Čeprav ni bil moj sobni zdravnik, mi je tisti dan takoj po jutranji viziti naredil UZ in ugotovil, da j plodovnice samo še dobra 2 cm. Takoj se je posvetoval z dežurno neonatologinjo in odločila sta se sprožiti porod. Osebno je prišel k meni v sobo in mi vse podrobno pojasnil, kako bo porod potekal. Povedal mi je tudi, da bo treba, v kolikor bo otroku pričel padati utrip, treba narediti carski rez. Nekaj čez 10. uro dopoldan sem tako bila že v porodni sobi, kjer sem bila uro in pol na CTG. Nato pa so mi vstavili prostin gel. Babica v porodni sobi je bila zelo prijazna, prav tako tudi zdravnica dr. Krajnc, ki mi je vstavila gel. Vedela sem, da sem v dobrih rokah, saj sta mi tak občutek dala oba zdravnika in babica, zato sem se popolnoma sprostila. Po kakšnih dveh urah sem se nato lahko vstala in se več kot dve uri sprehajala po hodniku v porodni sobi ter telefonirala vsem domačim in prijateljem. Okrog pol petih me je babica potem ponovno dala na CTG in ob 5. uri me je prišel pogledat dr. Mujezinović. Takrat mi je predrl mehur in potem so se pričeli popadki stopnjevati. Predno je odšel, je babici naročil, da naj pripelje drug CTG, tako da ga je lahko spremljal iz zdravniške sobe. Okrog pol sedmih, ko je že hudičevo bolelo in sem imela popadke na 10 min, mi je babica rekla, da lahko pokličem moža, da pride. Prišel je nekaj pred sedmo in takrat so bili popadki že tako hudi, da sem prosila za anageltik. Takrat sta se tudi zamenjali babici in tudi ta druga babica je bila zelo prijazna. Anageltik ni kaj dosti pomagal, saj sem še vedno videla zvezde, ko je prišel popadek. Takrat sem jih imela že na pet minut, nato pa so postajali vse redkejši, najprej na 7 minut, potem že na 10 minut, čeprav so bilu zelo močni. Sranje sem pomislila, saj bi ob 8 vstavili še eno dozo gela. Potem pa sem nekaj čez pol osmo začutila pritisk navzdol in mojemu skozi zobe zakričala, da naj gre po nekoge. V tistem sta v sobo prileteli dve babici in čez nekaj trenutkov še dr. Mujezinovič, zatem pa še neonatologinja dr. Treiberjeva in dve sestri z inkubatorjem. Nato je šlo hitro in ob 19.55 je bil otrok zunaj. O tem, kako nebogljen je bil, raje ne bi. Kljub temu so mi ga za nekaj minut dali pestovat, nato pa so ga odpeljali. Sama sem nato še tri ure ostala v porodni sobi. Bila sem šivana, ker je bilo treba prerezati presredek, da se pospeši porod, saj je otroku pričel padati utrip. Svojega otroka sem nato videla šele drugi dan dopoldan, ko sem se že lahko vstala in ga čla obiskat v intenzivno nego. Takrat sem govorila z dr. Treiberjevo, ki mi je povedala, da je moj otrok zahiranček in nedonošenček, kar sem seveda že vedela. Ker je bil otrok v inkubatorju, ga nisem mogla dojiti. Sestre so mi naoddelku pokazale, kako si naj izbrizgavam mleko. Drugi dan po porodu se je nato stanje mojega otroka poslabšalo. Že ko sem bila zjutraj pri njemu, sem videla, da je nekaj narobe, vendar mi nobena od sester ni hotela ničesar povedati, ker mi bo vse povedal zdravnik. Dopoldan so me nato poklicali v intenzivno, kjer sem izvedela, da ima moj srček pljučnico. Takrat se mi je svet porušil, saj je bil na meji za respirator. Takoj je dobil antibiotik. K sreči je moj otrok pravi borec in si je neverjetno hitro opomogel, saj že čez tri dni ni več rabil dodatnega kisika in šesti dan po porodu sem ga že prvič lahko dojila. osmi dan so ga nato prestavili v ogrevano posteljico in še isti dan sem ga dobila v sobo. Čez 11 dni pa sva bila odpuščena. Skupaj sem tako v porodnišnici prebila tri tedne, pa je vse samo za pohvalit. Sestre so bile zelo prijazne in uslužne. Vidi pa se, da jih je premalo, vendar vse delajo po svojih najboljših močeh. Treba se je pač zavedati, da je to bolnišnica in ne hotel, ter da sestra ne more biti na dveh koncih istočasno. Res pa je, da če si ti prijazen do njih, ti one to tudi vračajo. Tako da če bi še enkrat rodila, bi šla ponovno v MB porodnišnico. Glavna prednost MB porodnišnice je tudi, da imajo intenzivno nego za novorenčke in lahko otroku takoj nudijo vso potrebno oskrbo. Resda imajo intenzivno nego za novorojenčke tudi po ostalih porodnišnicah, vendar so najboljši neonatologi v Mariboru in Ljubljani. Sicer pa so neprijazne sestre in zdravniki najbrž tudi po drugih porodnišnicah. odvisno pač na koga naletiš.
|
|
|
|