RE: Članek od dr. med., specialistka pediatrije Ajda Cimperman (Polna verzija)

Forum >> [Dojenček] >> Novorojenček, dojenček



Sporočilo


Paštetka -> RE: Članek od dr. med., specialistka pediatrije Ajda Cimperman (18.1.2008 9:00:37)

Lunca, saj imaš prav. Ampak, kaj ko se veliko napak naučiš oz. jih spoznaš šele pri drugem, pa verjamem, da še več pri trejem otroku. Kaj veš...mogoče bom pa pri tretjem napisala čist drugače [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image] .

Kar se še tiče članka, mislim da zdravnica ni mislila na totalno nesposobnost staršev, kot samo nesposobnost biti stariš. Ampak bolj na to, da ko so mamice utrujene, da ko pride nov član in ko se vse obrne, spremeni,...da se lovimo in iščemo neke bližnjice kako "krotiti" dojenčkove in naše potrebe ter jih zglihati. Da na začetku ne znamo ločiti (le kako bi) zakaj dojenček joka oz. samega joka. Je lačen, žejen, mu je neudobno, bi rad podrl kupča, si želi bližine... in potem nas vsa ta živčnost, stopnjevanje napestosti skoz in skoz še bolj pahne v depresivnost in takrat je samo še slabše. Mislim, da je mislila bolj to nesposobnost.

Jaz se spomnim koliko enega letanja in živcev je bilo. Le kaj vraga mu je zdaj? zakaj joka? lačen ni, previt je, spal je glih malo prej...in potem ko si ti vse bolj živčen je otrok še bolj. priznam tudi, da sem 1. otroka premalo poslušala in hotela, da bi po prihodu člana bilo čim manj sprememb. plavala sem proti toku. In na koncu, šele zdaj po 2 letih sem ugotovila, da prej ko se sprijazniš z določeno oviro (npr. nespanjem, da ne moreš iti k frizerju ravno tisto uro,  ...), ali ko se odločiš, zdaj boš pa malo ti počakalo ali potrpelo ljubo moje dete, boljše je.

Učiš se pa itak vsak dan. In vsak naslednji dan ugotoviš katero napako si dan prej naredil. Uf...in  zdaj, ko se matram z vzgojo 2-letnika...se mi zdi vse do enega leta mačji kašelj [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]. potem, ko bo pa najstnik, se bom pa verjetno smejala danešnjemu času.





sanosan -> RE: Članek od dr. med., specialistka pediatrije Ajda Cimperman (18.1.2008 10:08:55)

Jaz članka sicer nisem prebrala, sem pa brala podobne članke in moram povedati svoje mnenje.
Pri svojem prvem otroku sem na začetku probala metodo, da sem ga pustila jokati ene 5 minut, potem pa sem ga potolažila (sem ga vzela iz posteljice in počakala, da v naročju zaspi in ga nato položila nazaj). Nato sem zaradi slabega občutka (mislim, da je ta občutek prirojen občutek panike, ko slišiš svojega otroka jokati in mu želiš pomagati), ko je otrok jokal, to prenehala in ga takoj vzela v naročje, ko je začel jokati. To sem počela tako dolgo, dokler nisem ugotovila, da je lažje za vse, če skupaj spimo. Otroka sem dojila in ker je ponoči jedel na 2-3 ure, je bilo to lažje za vse. Od takrat naprej nimamo problemov s spanjem, vsi smo naspani in spočiti, zjutraj je vse dosti lažje in ni jokanja ko gremo v vrtec. Ko je bil star nekje eno leto in ni več jedel ponoči, je začel spati v svoji postelji, seveda z vmesnimi premiki k nama. Sčasoma je bilo tega vedno manj. Sedaj je starejši otrok star dve leti in štiri mesece in ima sestrico, ki je stara 3 mesece. Pri njej pa je rutina čisto drugačna in že skoraj od začetka spi v svoji postelji. Ko pa se bo tudi pri njej pojavila potreba po bližini, pa jo boma vzela v svojo posteljo.
Starejši sin pa ima že kakšno leto utečeno rutino in sicer ga damo zvečer spat okoli osmih. Zaspi pa vedno tako, da mu preberemo pravljico ali zapojemo pesmico in obvezno me boža po goli roki. Zaspi pa v roku 15 minut in praviloma brez problemov prespi celo noč v svoji postelji.
Moje mnenje o tem je tudi tako, da če jaz spim zraven nekoga in mi je prijetno, da se lahko z nekom pocartam in stisnem, zakaj bi morali tako majhnega otroka prikrajšati za to, če potrebuje občutek varnosti in topline.

Mi smo se držali reda in rutine ob odhodu v posteljo od takrat naprej, ko smo začeli z vrtcem, ker smo se zjutraj vstajali ob 5.30 in je otrok moral biti naspan. Zato ga tudi nismo pustili jokati, če se je ponoči zbudil.

Držim pa se tega, da če je le možno preprečiti hudi jok in razburjenost pri dojenčku, ga tudi preprečim. Ker je to lažje, kot pa tolažiti dojenčka, ki joka že pol ure.

Meni se je vedno zdelo lažje, da se jaz prilagodim otroku (ko je bil še dojenček in sedaj hčerki) kot pa da bi se moral otrok prilagoditi nečemu, kar ni njemu naravno. Mi smo izbrali za nas najlažjo pot in mi ni žal za noben trenutek, ko je moj otrok spal zraven mene ali za uspavanje v naročju in podobne tako imenovane razvade, ker s tem samo pokažem otroku, da se lahko zanese na mene.

lp




Anonimen -> RE: Članek od dr. med., specialistka pediatrije Ajda Cimperman (18.1.2008 14:44:22)

IZVIRNO SPOROČILO: sanosan

Jaz članka sicer nisem prebrala, sem pa brala podobne članke in moram povedati svoje mnenje.
Pri svojem prvem otroku sem na začetku probala metodo, da sem ga pustila jokati ene 5 minut, potem pa sem ga potolažila (sem ga vzela iz posteljice in počakala, da v naročju zaspi in ga nato položila nazaj). Nato sem zaradi slabega občutka (mislim, da je ta občutek prirojen občutek panike, ko slišiš svojega otroka jokati in mu želiš pomagati), ko je otrok jokal, to prenehala in ga takoj vzela v naročje, ko je začel jokati. To sem počela tako dolgo, dokler nisem ugotovila, da je lažje za vse, če skupaj spimo. Otroka sem dojila in ker je ponoči jedel na 2-3 ure, je bilo to lažje za vse. Od takrat naprej nimamo problemov s spanjem, vsi smo naspani in spočiti, zjutraj je vse dosti lažje in ni jokanja ko gremo v vrtec. Ko je bil star nekje eno leto in ni več jedel ponoči, je začel spati v svoji postelji, seveda z vmesnimi premiki k nama. Sčasoma je bilo tega vedno manj. Sedaj je starejši otrok star dve leti in štiri mesece in ima sestrico, ki je stara 3 mesece. Pri njej pa je rutina čisto drugačna in že skoraj od začetka spi v svoji postelji. Ko pa se bo tudi pri njej pojavila potreba po bližini, pa jo boma vzela v svojo posteljo.
Starejši sin pa ima že kakšno leto utečeno rutino in sicer ga damo zvečer spat okoli osmih. Zaspi pa vedno tako, da mu preberemo pravljico ali zapojemo pesmico in obvezno me boža po goli roki. Zaspi pa v roku 15 minut in praviloma brez problemov prespi celo noč v svoji postelji.
Moje mnenje o tem je tudi tako, da če jaz spim zraven nekoga in mi je prijetno, da se lahko z nekom pocartam in stisnem, zakaj bi morali tako majhnega otroka prikrajšati za to, če potrebuje občutek varnosti in topline.

Mi smo se držali reda in rutine ob odhodu v posteljo od takrat naprej, ko smo začeli z vrtcem, ker smo se zjutraj vstajali ob 5.30 in je otrok moral biti naspan. Zato ga tudi nismo pustili jokati, če se je ponoči zbudil.

Držim pa se tega, da če je le možno preprečiti hudi jok in razburjenost pri dojenčku, ga tudi preprečim. Ker je to lažje, kot pa tolažiti dojenčka, ki joka že pol ure.

Meni se je vedno zdelo lažje, da se jaz prilagodim otroku (ko je bil še dojenček in sedaj hčerki) kot pa da bi se moral otrok prilagoditi nečemu, kar ni njemu naravno. Mi smo izbrali za nas najlažjo pot in mi ni žal za noben trenutek, ko je moj otrok spal zraven mene ali za uspavanje v naročju in podobne tako imenovane razvade, ker s tem samo pokažem otroku, da se lahko zanese na mene.

lp


Ne bi mogla bolje in lepše povedat[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley32.gif[/image]




Bombažek -> RE: Članek od dr. med., specialistka pediatrije Ajda Cimperman (18.1.2008 22:54:05)

Jaz pa lahko povem, da pri nas kaj takega sploh ne potegne. Da ga pustim 20 min. jokat, je potem še slabše, postane vijoličen, ne diha,...zato se mi zdi, da ga trpinčim in tega ne ponovim nikoli več. Mi je še danes žal, da sem sploh poskusila. Ja, pa tudi to, da ga dam budnega v posteljico....ni šans...smo se uspavali eno uro in pol, pa nič. Potem pa sem ga dala za 10min. k prsim, pa je lepo zasapančkal. Tako da verjamem, da ne moremo pri vseh otrocih uporabljat enakih metod in se držati nekih stereotipov. Si predstavljate, da bi vsi odrasli morali zaspati na enak način in ob isti uri??? Mislim da je najbolj pomembno, da znaš opazovati otroka in sodelovati skupaj z njim.
Kar se tiče pranja možganov s članki in nasveti, pa drži nekaj...čez eno uho noter, čez drugo ven, kajti moj mali potem ne je prav in dosti, ne spi prav in dosti, ne kaka prav,nič ni prav, samo ko se komu nasmeji, je pa dobro. Halooo!




Anonimen -> RE: Članek od dr. med., specialistka pediatrije Ajda Cimperman (19.1.2008 9:41:39)

Zato pa nikoli nisem brala takih raznoraznih člankov in člančičev o pametovanju oseb,ki dajo vse na teorijo,s prakso pa nimajo veze.Nekateri pišejo,ne,da bi pred tem imeli izkušnje.otroci niso roboti narejeni vsi po istem kopitu,da se vsi enako obnašajo in odzivajo,vsak je svoja osebnost z različnimi potrebami in navadami,ki so jih s seboj prinesli na svet.




massylou -> RE: Članek od dr. med., specialistka pediatrije Ajda Cimperman (20.1.2008 0:21:11)

neva6: se strinjam. Naloga starša je prisluhniti malčku in ravnati v skladu z njegovo naravo in potrebami.

larilu: se strinjam s tvojim mnenjem o tem članku, oziramo z določenimi kritikami. Kdor ne ve, čez kake križe in začetni šok gremo mamice, ki imamo take otroke, da jim življenjska radovednost že od 1. dneva naprej ne da spati in so tako občutljivi na ta svet, da spijo SAMO na rokah po 20 minut(preizkušeno!!!) in rabijo prvih nekaj mesecev STALNO prisotnost odraslega (sicer se derejo, kot da je sodni dan), lahko piše članke o nesposobnih starših, čeprav prespijo več mesecev le po 4-5 ur na noč in "crkujejo", da je njihovo dete optimalno zadovoljno in zadovoljeno.

Kdor pa se zaveda, da obstaja tudi tisti procent ekstremnih otrok (zaspancev ali budnežev, mirnih ali skoraj hiperaktivnih, neješčih ali požeruhov, pogumnih ali totalno nezaupljivih... - kjer je podčrtano, velja za nas), tega ne bi izustil, pa čeprav njegov strokovni naziv sega preko polovice strani.

Sem izredno sposobna mamica (kakor je skoraj vsaka), to pa vem po tem, da sem otroku prisluhnila in napreduje zelo lepo, ker mu nudim to, kar potrebuje. Pa čeprav sem morala prvih 7,5 mesecev otroka uspavati tudi po 1 uro, da je spalo dete tistih svojih 20 minut. Od 1. dneva dalje! In kdor tega ne doživi na lastni koži, lahko mirno govori o nesposobnih starših.

Kot bi poslušala slavnega dr. iz Španije (ne bom poimenovala), ki v svoji vele opevani knjigi trdi, da dete do 6. meseca ne potrbuje drugega, kot hrano in spanje. In na tej trditvi sloni tudi njegova filozofija uspavanja malčkov.




Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2]