|
CIPRESA -> sram me je (11.1.2008 16:42:01)
|
Joj kaj se mi je danes zgodilo, še zdajle me je sram.
Danes je bil v službi čisto navaden petek, malo smo se smejale malo delale, šefice ni bilo in proti koncu službe pride stranka k meni - čista rutina vsak mesec po plačilne liste. In malo klepetava, potem se ženska sleče bundo in obe sodelavki naenkrat "oooo gospa saj vi ste pa noseča, čestitava, kako se počutite,....bla,bla,bla...." Mene je tako presunilo v želodcu in zavrtel se mi je v trenutku tisti mesec ko sem še sama božala trebušček in bila presrečna da sem tudi sama postala po pol leta truda končno nosečka. In potem - v jok, solze so mi drsele po licu in komaj sem jih ustavljala in brisala. Nemorem verjeti kako sem reagirala, mislila sem da je za mano in da se lahko kontroliram, da me ne more več prizadeti vsak namig na otročka Kar naenkrat pa tole, sram me je bilo, ker gospa ni niti vedela za kaj se gre, kaj mi je. Najprej tako vesela potem pa solze.
Strah me je ker nevem kako bom morda reagirala naslednjič. Nisem tip človeka da bi bila sedaj kaj jezna na nosečke ali da drugim nebi privoščila nosečnost. Iz srca vsem privoščim da so nosečke in da postanejo mamice zdravim otročkom, tu pa je zgledalo kot da sem folš, da jokam ker jaz nisem bila te sreče da bi donosila mojo pikico.
Groza, kar naenkrat je nastala tišina in pogovor je bil le še o stvareh ki so bile poslovne. Sodelavki sta me potem tolažili da na to nemorem vplivati, da je preteklo šele dva meseca in naj dam času čas, da se mi psiha umiri.
Bom res tako ranljiva še nekaj časa? Te strani v sebi sploh še nisem poznala, in mislila sem da je psihično ta hujše za mano, zdaj pa vidim da ob takih situacijah še vedno postanem mehka in ne morem kontrolirati svoje žalosti.
Ali se je tudi vam kdaj kaj podobnega zgodilo?
|
|
|
|