ronja
|
Pri nas je to že drugič, tako da že ve, kaj ga čaka . Ker sta obe moji  rahlo do pretežno težavni (prvič sem bila skoz bolana in to ornk: pljučnica, 39,5 vročine, bledla sem itd... bruhala po 5x na dan, shujšala po indeks podhranjenosti v 3.-4. mesecu , zdaj pa sem v 12. tednu krvavela, ko da so me zaklali, odluščil se je del posteljice in moram bolj ali manj samo ležat in počivat), ne vem, kako bi se odzival, če bi bilo vse ok. zdaj se odziva tako, da mi proba stvari olajšat: on ponoči vstaja in uspava malo, ker je jaz ne smem dvigovat in da se lahko malo naspim, da se mi ta hudič zaceli, on puca po tleh, obeša perilo, nosi vse stvari iz avta,... Skratka skoraj vse mora sam . Tako da se mu predvsem smilim, ker ve, da sem sicer hiperaktivno bitje in mi je tole stanje ubibože grozno...
Je pa res, da mu je všeč, ko ga malecka brcne skozi bušija in da ji včasih kaj pove - ampak ni pa to vsak dan.
Anonimna, ne sekiraj se: še nam je vse skup malo surrealistično, njim pa še toliko bolj: ko bo enkrat videl, kako  prihaja iz tebe (če bo s tabo na porodu), si bo v drugo bolj predstavljal, da dejansko zdaj notri eno tako malo luštno bitjece raste... Vsaj tako je bilo pri nama, zdaj si oba bolj predstavljava, da je not dejansko že dojenček.
Aja, pa še to: ko sem prvič zanosila, sem se kar malo bala, kako bo sprejel, ker sva ravno tisti mesec ukinila kondome in sem bila kar prestrašena še sama. Takrat je bil čisto vzhičen, ko sem mu povedala. No, končaslo se je sicer 1 teden kasneje s ss, kar sem vzela kot poz. izkušnjo, da zdaj veva, da sva že pripravljena na otroke, ker sva bila oba razočarana, ker je bil splav.
No, ko sem drugič zanoisla, pa je bil kar malo rezerviran - sem ga spraševala, zakaj se zdaj ne veseli kot prvič - pa se je izkazalo, da se boji, da bi bilo spet kaj narobe in se ni hotel prezgodaj veselit.
Tretjič se je takoj veselil, ker nobenemu od naju ni padlo na pamet, da bi bilo kaj narobe in ko sem krvavela, sva bila oba paf: zjutraj sem še peljala malo na kolesu k babici, šibala v službo, tudi s kolesom, potem se mi je pa samo vsulo in naslednjič, ko me je videl, sem bila že v bolnici...
zato pravi, da bi sicer imel še otroke, ampak da mu pa tele moje niso čisto nič všeč...
|
Natisni
. 
sva po treh letih mučenja, le prišla do 
. Šel je tud z mano na NS inpravi da bi rad bil zraven pri rojstvu ker se mu zdi da mi lahko zelo pomaga. Je bolj pozoren do mene, pripravljen se je pogovarjat kako bo pa kaj rabiva ne gre pa v ekstreme, pa ne bere knjig - v bistvu je čisto zadovoljen če mu jaz povem kaj se dogaja... 
, se mu je pa čist utrgalo (skos je naviju za fantka namreč), zej se kr pogovarja non stop z njim, dans sva šla že kr cotke nakupit... res ful sem deležna pozornosti.....
