misar
|
dobro jutro!
Evo mene, smo že doma. hvala za čestitke ob rojstvu lepotičke Lane.
zdajle, ko smo ravno papcali in rito previli, princeska se pa carta pri atiju lahko malce opišem kako je zgledal dan D.
Torej tu je moja porodna zgodba:
V nedeljo je bil en navaden dan, vse ok, zvečer pa še svojega peš zvlečem v mesto na tortico v slaščičarno. na poti domov naju brez dežnika ujame dež in zadnjih 500m sva morala skoraj tečt do doma. zvečer sva še buljila TV, potem mi je pa začel trebuh otrdevat, nič nenavadnega saj mam te lažne popadke ful pogosto.
Okoli dveh ponoč me zbudijo popadki, ki so bili v nekih intervalih na 15-10min. Vse to traja do petih zjjutraj in poneha. Spet začne okoli pol sedmih, pa men se ni zdelo, da bi lahko šlo zares, ker so bli pa niso bli v intervalih.
So pa proti poldnevu postajali močnejši. Jaz seveda še kar nisem razmišljala, da je to to- sem bolj razmišljala, da me šraufa od kake hrane  . Okoli pol dveh popoldan pokličem dragega, da mogoče bi pa le prišel iz službe pa da greva v porodnišnico vprašat, če bomo rodil al kaj je to   . Osel mi reče, kaj lahko počaka še pol ure moram neki še naredit? Tud on ni misli, da gre zares, ker jaz nisem nič panično delovala. Pride okoli pol treh domov, se stuširam, preoblečem in gas v porodnišnico. Ja takrat je revež videl, da gre zares, ker sem bila ob popadkiš že kar zelena sploh ni vedel kam naj se obrne.
ob pol štirih prispeva v porodnišnico, me pošljejo na ctg. kakor hitro se uležem in me pripasajo s pasovi men poči mehur in odteče plodovnica. Nisem mogla verjet kakšne količine so to .
V glavnem tam na ctgju me pustijo skor eno uro, ker so mel kar neki gužvo. Ob pol petih pride g. in me pregleda, pravi, da sem odprta šele dva prsta in, da sploh ne ve, če bi me že dala na klistiranje. Halo??? jaz sem bila čist razočarana, sem ugotovila, da bo ziher še dolgo trajalo. Pa ena sestra reče, pa naj me kar dajo, damam popadke že na 3 minute. Grem na klistir, in okoli petih me zlo počas napotijo v porodno sobo. Vsa čast Celjski porodnišnici, majo zelo lepe porodne sva bila sama z dragim notri.
Pride babica, me spet da na ctg, še ona pregleda pa tud ugotovi, da sem se čist en mal še odprla, pa pravi, da bo verjetno treba dat še umetne popadke, da se bom boljše odpirala. Po moje sem se tega tolk ustrašila, da sem se začela nenormalno hitro odpirat. Dragi je bil skoz ob men, vsa čast, dobr se je držal. Punce, dajte poslušat zdravniško osebje, ful pomaga. Men je babica rekla, da naj se ob popadku sprostim in diham, ko lokomotiva. Nimate pojma kako to nuca. Saj bolečine so ampak je znosno. Sicer sem imela pa občutek, kot, da sem v transu. Ful sem bila fokusirana na popadke in doživljanje, svet kot da je izginil okoli mene. Ampak nič grozljivega.
Po ene pol ure sem že čutila, da moram potiskat. Babica me je še enkrat pogledala rekla, da počakamo še dva popadka in da pol bo pa akcija. 
Ko smo začeli, smo bli v sobi sam jaz, dragi in babica, nič zdravnikov, ne vem kje so se mudili . Na eni strani mi je noge in glavo podpiral dragi, na drugi strani sem bila uprta v babico, ki je bila fenomenalna. Dajala mi je napotke, ki jih je potem moral dragi prevest, ker nje sploh nisem slišala, njega pa čist. V enih petih popadkih sem nato rodila. Saj je bolelo, kdo pravi, da ni, ampak ne toliko, da bi to pustilo neke travme. Babica Alenka pa vse čestitke, noro je pazila na moj presredek, tako, da niti šivana nisem bila nič, pa ful pomirjujoče je delovala, tako, da me ni bilo za sekundo strah. Dragi je bil tud fenomenalen, saj je bil ne samo priča porodu ampak je popolnoma sodeloval zraven. Ko je dete prikukalo na svet, je priletela še ena sestra, malčica je zajokala in najlepše bitje pod tem soncem sem že imela na trebuhu. Joj še zdaj se mi ulijejo solze, ko se to spomnim.
No pa da zaključim...ziher me bo ven vrglo, pa bom mogla še enkrat pisat  . Porod ni trajal niti dve uri. Ob 18:56 smo meli princesko že v naročju.
Bivanje v porodnišnici Celje lahko samo pohvalim, prav tako osebje (sam kuharje naj zamenjajo, hrana je ogabna ). sestre, sobni zdravniki, pediatri, vsi so se fenomenalno odrezali. Nikjer drugje ne bi želela roditi. Vsa čast. Najbolj pa babici.
Torej v ponedeljek sem rodila, v četrtek smo se že cartali doma. Dojimo se na polno, prsi mam pa take, da se Pamela lahko skrije .
Zdaj smo v službi njenega visočanstva Lane in super uživamo ob tem. Z dragim super sodelujeva, tako, da niti hudo neprespana nisem. Punce, dajte svoje dedce tud zraven angažirat kolikor se da. Moj lepo poskrbi, da čez dan jaz najman dve uri odspim, da ponoči brez skrbi poskrbim za našo princesko.
Upam, da bom potešila firbce in, da boste tudi ve kaj dobrega odnesle od te zgodbe. Punce, pro vodilo je, samo brez strahu. Potem že mati narava poskrbi, da gre vse super.
Pa še nasvet, ki sem ga dobila od babice: če ti je med popadki slabo je to zato, ker nepravilno dihaš in ne zato, ker bi toliko bolelo. Sem preizkusila na lastni koži. deluje. je treba ko lokomotiva, ne globoko dihat.
Zdaj dam gor pa še kakšno slikico naše lepotičke.
Srečno, pa se še beremo. Pa komaj čakam, da oživimo temo Februarski sončki 2008, da spet mal počvekamo.
|
Natisni
sem imela rjavkast izcedek enkrat na začetku, pa so mi pri G rekli, da je kriza šele krvav izcedek in da mora bit kar močan, če gre za splav. Tako da pomoje ni nič kritičnega. G pa vseeno vprašaj.
ter lepa sanje in miren spanec 
...
Uh, mam tolk cunj, da bo šel cel dopoldne, pa še 1 stroj se pere... 
