|
Gina -> RE: Naj se mi javi kdo!! (1.1.2008 20:31:14)
|
Naš ta velik je do enega leta jedel vse, potem malo manj, pri dveh letih ni jedel skoraj nič več. Njegova prehrana je bila omejena na surovo sadje, kuhan krompir, kornflekse in kruh, pa včasih govejo juho in če je bil zelo razpoložen še riž in makarone brez vsega. To je bilo vse. Nič mesa, nič cukrov, nič mlečnega, nič zelenjave, nič omak, nič.....
Sem probala vse do sedaj že opisano. Če sem ga pustila brez hrane, če mu ni pasalo, je bil sposoben biti tudi 14 dni ob kruhu in vodi, če sem mu kuhala kaj vem kaj, itak ni nič niti probal (priznam, da ima to po meni, sama sem raje lačna, kot da bi jedla nekaj, kar mi ni dobro). Dajal je vtis, da bo bruhal, če bo še kaj drugega jedel in ves čas je imel hg zelo nizek in bil je non stop bolan. Od 2. do 3. leta se je zredil eno kilo in od 3. do 4. leta tudi 1kg. V tem času tudi ni dovolj zrasel. Štorija se je vlekla do njegovega 5. leta, ko sem postala zatežena mati in začela počasi zahtevat, da poskuša reči. Vsaj po 1. žličko, dobil pa je v vrtcu eno zelo zelo fajn vzgojiteljico, ki je razumela moj problem in enako zahtevala od njega. Takrat se je zredil celo kilo in pol v enem letu, vendar je še kar zanič jedel. V letu pred šolo se je meni od njegovih bolezni že čisto kegljelo in takrat sem začela brezkompromisno zahtevati, da poje vsaj eno stvar iz krožnika od treh možnih in to do konca ali pa polovico vse hrane, ki mu jo dam (pa niso bile to neke strašne količine). Na začetku je bilo hudo, je totalno izsiljeval, potem pa je ugotovil, da ne bom odstopila in je začel čudežno jesti. Pri vstopu v šolo je imel 19kg. Od takrat naprej je dokaj normalno, oz. vedno boljše. Predvsem pa ni bil skoraj nič več bolan. Danes se je iz totalnega suhca, ki smo ga klicali suha južina prelevil v normalno raščenega mladeniča z normalnimi kilami in tudi rasti je začel boljše, ko je začel jesti. Vesela sem, ker nimam več teh problemov, resnično so grozni za vsako mamo.
|
|
|
|