|
Anonimen -> Sprehodi-kje (7.1.2005 9:36:34)
|
Po navadi je res tako, da če otrok ni nikoli umazan (od zemlje ali peska), potem je nekaj čudno... Moja znanka ima tri otroke, ki po dežju, ko je zemlja mokra, ne smejo ven, da se ne bi umazali... Hodijo lahko samo po asfaltu, ker je drugje "drek". Spet druga znanka je poleti otroka na igrišču položila tako, da je ležal na trebuhu in z rokicami dosegel mivko v peskovniku. Notri ni smel sedeti, da se ne bi umazal, ker ni bil primerno oblečen... Vsesorte čudne ljudi srečaš na tem svetu.
Otrok mora tekati po zemlji, blatu, travi, asfaltu, biti moker od dežja, poskusiti kako med rokami drsi pesek, kako se blato prilepi na čevlje, pasti, se kotalčiti po travi... Več ko doživi, bolje je. Ne smemo pozabiti, da je zanj to vse novo, zanimivo, le iz izkušenj se bo česa naučil.
Meni je v največje zadovoljstvo, če prideva s Tiborjem domov iz sprehoda, pa je on ves rdeč v lička, blaten, umazan, zadovoljen in vesel.
|
|
|
|