lenčica
|
joj se čudno počutim. Moj šestletni sin je bil lani decembra operiran zaradi fimoze. Že ko je bil dojenček smo se trudili , da bi kožico povlekli, a ni in ni šlo. No lani sva dobila napotnico, sva se šla pokazat urologu-kirurgu na Jesenice. On je samo pogledal, rekel da se samo od sebe ne bo uredilo in določil datum operacije. Sinu se je videl sirček pod kožico, težav z lulanjem ni imel, vnetij tudi ne. Operacijo smo prestali- zame zelo stresno, ker so mu eno uro prekmalu dali sirup, ki ga zasanja, ki pa deluje po 10 minutah. Otrok mi je postal popolnoma zblojen, iz ust se je penil,govoril blesarije(mami jaz sem pijan, mami men se vse vrti), roke, noge ga niso držale- skratka pred seboj sem imela šestletnega narkomana. Nihče mi ni pomagal jaz pa v šestem mesecu nosečnosti lovila 20 kg otroka! Po posegu ga dolgo niso prepeljali na oddelek (malica) in sem bla čist panična kje je. Potem se je še težko prebudil in ... Okrevanje je bilo boleče,a ker je potrpežljiv je šlo. Z mamico, ki je bila na istem sva bili začudeni ko sva pogledali najina otroka tam spodaj. Obe sva si pedstavljali, da ne bo popolnoma obrezan. Obe sva se sekirali in imeli zadržke kako bo najin sin v življenju se soočal s to svojo drugačnostjo. Danes je sin brez predsodkov, jaz pa si očitam, da sem prekmalu pustila operacijo in da mu bo mogoče ko odraste hudo ko bo padla kakšna žaljivka(saj veste "šiptar",...)!?
|
Natisni
!
