|
puncica -> RE: Nadaljuj pravljico... (27.5.2008 14:45:01)
|
Za devetimi gorami in za devetimi vodami živi en mali škrat...
ki ima..
...eno veliko željo.
Poklical je goloba pismonošo....
ki je imel na hrbtu...
...privezano skrinjico polno želja...
Škrat je svojo željo skrbno napisal na vijoličin list in dodal golobu Pismonoši v skrinjico....
Golob pismonoša je poletel v nebo skupaj s skrinjico želja in škratovo željo. Nesel jo je na goro kjer živi vila Spominčica....
pot je bila dolga in se je golob pismonoša ustavil, da si malo odpočije.
Pogledal je okoli sebe in zagledal majhno miško, ki je milo jokala....
vprašal jo je: ja mala miška, kaj pa jočeš, a ti lahko kako pomagam? Miška je odgovorila: (šmrk, šmrk), zgubila sem pisemce. a mi lahko pomagaš, ker si golob pismonoša?
seveda lahko! ne joči miška, še vse se bo uredilo. Imam jaz dobro idejo.
...zlezi v mojo skrinjico želja in skupaj bova poletela k vili Spominčici. Ona vse ve in gotovo bo vedela kaj se je zgodilo s tvojim pisemcem...
odpravila sta se na pot in po nekaj urah hoda prispela k vili Spominčici...
ko sta potrkala na vrata hiške, vile ni bilo doma...
hodila sta okoli hiške in jo opazila na vrtu. Ravno je zalivala prelepe rožice. Miška je skočila iz skrinjice in....
stekla k vili Spominčici, se postavila na zadnje nožice in sprednje prislonila na vilo spominčico. Vila Spominčica se je sklonila in dvignila miško v naročje. Miška se je stisnila v naročju, vila pa vprašala goloba pismonošo čemu sta prišla.
Golob pismonoša je vili povedal: "Miška je zelo žalostna, ker je izgubila svoje pisemce."
Miška (šmrk, šmrk[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image] )
"Nič ne skrbi mala miška,"je rekla Vila Spominčica. "Kaj pa je bilo napisano v pisemcu, komu si ga pisala?"...
[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image] (šmrk,šmrk). nedavno nazaj sem spoznala gospoda Sivi miškolin in sem mu pisala. Napisala sem mu kdaj bo prišel nazaj, ker je šel na dolgo pot in se mi ni nič oglasil, pa me skrbi. sedaj pa sem izgubila pisemce, naslova pa tudi nimam in mu ne morem ponovno pisat.
"Joj to je pa res nerodna stvar," je rekla Vila spominčica.
Golob pismonoša pa je pripomnil: "Ja spomnem se, a je bilo to rdeče pisemce s srčki?"
"Ja točno takšno je bilo, joj kako mi je hudo, le kam sem ga vtaknila" je rekla miška
"Če si pisemce pisala na drevesnem štoru ga je prav gotovo odnesel veter, ." reče Vila Spominčica.
"Mislim, da je najboljše, da vprašamo gospo sovo, ona sigurno ve, kam je veter odnesel tvoje pisemce." in so se podali na pot, golob pismonoša, miška in vila spominčica.
Hodili so in hodili, po potki, čez travnik, hribe in doline. Miška z drobnimi tačkami ni zmogla utrujajoče poti zato je kmalu omagala in začela jokat. Prijazni golob pismonoša ji je ponudil rešitev: "Zlezi mi na hrbet v skrinjico želja in se malo odpočij." Miška je urno splezala na njega in smuknila v skrinjico želja. Notri pa je zagledala...
polno pisem, katera je golob pismonoša prenašal iz kraja v kraj. v upanju, da se njeno pisemce le ni zgubilo, je začela brskati po skrinjici želja. svojega pisemca pa le ni našla, saj v resnici je vedla, da ga je zgubila, ampak lažno upanje pa ji je le ostajalo. ampak med vsemi pisemci pa je našla pisemce z modro obrobo, ki je bilo naslovljeno na gospo miško. miška se je začela [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley17.gif[/image] veseliti. vzela je pisemce in...
ga s svojimi malimi ročicami pričela počasi odpirati. V kuverti je bil bel list papirja na njem pa z zlatimi črkami napisano:
"Draga gospa miška,
že dolgo se nisva videla in zato ti pišem tole pisemce. Kot veš sem šel na dolgo pot, pot polno presenečenj in novih dogodivščin. Spoznal sem različna bitja od škratov in prijaznih vil, ki so me sprejeli v svoj dom, do groznih grdih mačkonov, ki so me na zvit način hoteli za svoj obrok. In po kilometrih utrujajoče poti sem končo našel to kar sem iskal in zaradi česa sem sploh šel na pot...."
iskal in iskal sem domek zase in za naju. želel sem ti povedati ampak me je pot presenetila in se nisem mogel pravočasno vrniti. zato sem rekel, najboljše da napišem pismo, ki bo verjetno prej prišlo do tebe kot jaz sam. in če bereš to preden sva se videla, sem verjetno še kje na poti k tebi. miška je stisnila pisemce k svojemu srčku in močno vdihnila, ulile so se ji solze sreče, saj je vedela da gospod Sivi miškolin ne bi pozabil na njo. Golob pismonoša in Vila Spominčica sta Miško pogledala in jo vprašala: "miška, a je kaj narobe?" Mipka je odgovorila:" Nič ni narobe, samo vesela sem, to so solzice sreče."
"Ne potrebujem več pisemca ki sem ga izgubila dobila bom nekaj še lepšega to je domek, domek zame in za mojega miškolina." je rekla miška.
"Joj hitro moram domov, kaj če me moj miškolin že čaka doma...." in je z malimi nožicami hitro stekla proti domeku.
Golob pismonoša in vila spominčica sta ostala sama. Tedaj se je golob pismonoša spomnil in rekel "Joj čisto sem pozabil, Škrat in njegova želja..."
"Kateri škrat?" je vprašala spominičica
"Ja tisti zeleni, ki ga vsi kličejo Zelenko saj ima zelen nosek, zelena ušesa, zelen jezik, zelena lička, zelene roke in noge, zelen popek."
"Na violični papir mi je napisal veliko željo in dejal da naj jo izročim tebi Spominčica"
"in kje imaš zdaj to pismo..." je vprašala spominčica
"Tukaj v skrinjici, dajva skupaj poiščiva pisemce...."
in iščeta, iščeta, pisemca nikjer. še bolj začneta iskati in najdeta pisemce čisto na dnu v kotu skrinjice želja. Golob pismonoša vzame pisemce in ga da Vili spominčici. Ta ga previdno odpre in bere......
Dragi Božiček,
vem da nosiš darila le pridnim otrokom, tistim ki so na tvojem prvem seznamu ampak tudi jaz imam eno močno in veliko željo.
Torej.... globoko v temnem gozdu je eno prekrasno drevo, na njem rastejo zlata jabolka, v njegovih krošnjah živijo najlepši ptički, ki pojejo krasne pesmi. Pod drevesom pa je majhna hiška obdana rožicami vseh mogočih barve. Tam živi mala vilinka Brina, ki ima prekrasne zlate lase povezane v dve kitke, ljubek obrazek z velikimi modrimi očmi in majhen prifrknjen nosek. Ko sem jo prvič videl se mi je zasidrala v srce, venomer mislim le nanjo in je najkrasnejše bitjece pod soncem....
prosim izpolni mi veliko srčno željo in naj pride mala vilinka Brina v moj objem.
vila spominčica in golob pismonoša razmišljata in razmišljata kako bi pomagala Zelenkotu izpolniti željo.
"Težko bo" reče vila, "saj se Brinino srce še ni opomoglo od zadnje razočarane ljubezni..."
"Že vem", naenkrat vpije golob, "prirediva zabavo, kjer bosta oba povabljena"
"Ja in?" ga z radovednim pogledom pogleda vila
"Potem pa ju z zvijačo pripraviva da bosta skupaj zaplesala..." z navdušenjem nadaljuje golob.
"Zvijača" pomisli vila, "a ne bi bilo to preveč nesramno z naše strani?"
"Ne" odvrne golob. "v mislih imam žrebanje.."
"Se mi že dozdeva kaj misliš, hehehe...." se radostno nasmehne vila.
"Pomembno je da škrat izžreba vilinko za ples. Ostalo pa je odvisno od njiju" doda golob
"Zmenjeno" se nasmehne vila. "naslednjo luno, bo pri meni zabava, in vabljeni so vsi. Ti golob, poskrbi za vabila, jaz pa bom poskrbela za ostalo"
Golob od navdušenja, da je vili njegova ideja všeč, skoči v zrak in se dvakrat zavrti okoli svoje osi. Vila ga je pogledala in se še bolj na glas smejala.
"Zdaj pa hitim, da raznosim še ta pisma ki so mi ostala. Po tem pa grem takoj pripravljat vabila" v nadušenju reče golob.
"Nasvidenje na zabavi torej"
"Nasvidenje golobček! Upam, da nama bo načrt uspel" Odzravi vila golobu. V istem hipu pa je golob že daleč stran.
Kmalu so vsi prebivalci Vilinskega gozda dobili vabilo in tudi čas se je hitro približal na večer ko je bila zabava....
Vila je poskrbela za vse. Mize so bile polne dobrot, za glasbo je poskrbel kos Rumenko in luna je svetila tako močno, da luči sploh niso potrebovali.
Prebivalci Vilinskega gozda so se počasi pričeli zbirati. Vila je vsakega pozdravila. Nekje vmes med vsemi gosti se je končno pojavil Zelenko. Imel je lepo novo zeleno kapico, rdeče hlačke in rjave čevlje, ko je videl vse te dobrote na mizah je planil po njih, med tem pa je na zabavo prišla tudi lepa vilnika Brina. Bila je čudovita, njeni zlati lasje so bili razpeti in so v soju lune plapolali sem in tja, oblečena je bila v prekrasno čipkasto oblekico in bila najlepša na zabavi. Vsi so jo opazili tudi mali Zelenko...
|
|
|
|