|
crci06 -> RE: December(ke/čki) 2006 (25.11.2008 13:22:43)
|
Natali07, en močan [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image] ob tvoji boleči izgubi.
verjemi, vem...
Mi smo to dali čez pol leta nazaj, s tem, da je bila moja mami poleg naju za Nejca najpomembnejša oseba na svetu. Že od prvih dni, ko obiski še niti niso vedeli, kaj naj počno z dojenčkom. Mi smo pa živeli v isti hiši.
Jaz sem se tiste dni in seveda tedne, ki so temu sledili, ogromno posvečala nejcu. No, saj se vedno, ampak takrat mi je bilo zelo pomembno, da kot oseba z lastno glavo in bogve kaj se plete v njej, da ve, da se je zgodilo to, da mame ne bo več, da je umrla, da ga pa ima rada in da jo ima nejc lahko še vedno rad in ji hodi svečke prižigat. Ni ga zapustila, samo ni je več tu. Itak, da sem tudi jaz jokala, ko je šel sam v spodnji štuk in klical "mama, mama", amapk želela sem, da ne stalno samo jokamo v njegovi bližini, da se mu pustimo tudi, da nas nasmeji.. da ve, da se ni podrl ves svet, v katerega on verjame, da je žal samo prišlo do tega, da mame ne bo več. Da ima še eno mamo, da ima še atija in mamico, še ob ata in še nekatere druge, ki ga imajo radi in se skupaj spominjamo tudi naše mame. da ve, zakaj joka mamica, ker se drugače boji, kaj je narobe, če jočejo vsi, ki jim zaupa, da ej varen pri njih in zaradi njih...
Mnogo ljudi se umakne, da te pustijo v miru žalovat, tako, da si potem razpet med dejstvo, da je treba živet naprej in med dejstvom, kot, da ni ničesar več, da se je svet ustavil, da bi se najraje vsedel in nekajčasa počakal.. no, poleg otroka seveda to ne gre.
Predvsem pa hočem poudarit, da se meni ne zdi prav, da se otroka odrine stran, češ, saj ti boš takoj pozabil, ti ne razumeš... ker to nikakor ni res.
No, zdaj sem namesto tolažbe opisala mojo zgodbo.
če želiš, se lahko oglaiš na ZS in bova še kakšno rekli.
Res sem zgovorna, amapk znam tudi poslušat...
upam.
|
|
|
|