Gina
|
Jaz sem se tolk bala kač, potem pa smo šli v terarij, pa so bili tako fajn ljudje tam, na biotehniški fakulteti, da sem celo pajka prijela v roke, pa še skoraj bi škorpiona. če bi mi dan prej rekli, da bo to možno, bi vam rekla, da sanjate in kar sanjajte naprej.  Potem, oh groza, smo kupili hišo in okol bajte je bilo polno grmovja, totalno zaraščenega. In valjda jaz grem to pucat. Ko sem naletela na prvega slepca, ki mi je pristal v rokah, sem tulila, da me je cela vas slišala , danes mi je smešno, pri drugem sem tulila že malo manj, pri tretjem sem ga pa že božala. No, ko je moj našel gada, pa ga stlačil v kozarec in nesel pred pc proučevat, kaj za enega vraga je ta kača, mi je bilo pa spet čist bad, sem spet tulila, naj ga odnese iz stanovanja. Samo nisem pa več čutila neke strašne groze pred kačami. Nesel ga je daleč v gozd, tale moj ljubitelj živali.
Skratka, če bi moj rekel, naj imamo kačo doma, bi mu zelo težko ustregla, bi si moral to že zelo zelo zelo želeti, da bi se psihično pripravila na to domačo prijateljico. Tako da...če si kačo pač zelo želita, bosta zavarovala terarij. Gotovo ni pol tolk nevarna, kot če si vsak dan v avtu in na cesti, al pa če imaš doma nevzgojenega napadalnega psa. Srečno.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
In ne delaj dvoumnosti v moj čut do živali. O hrani si pa ti začela, ne jaz.
