|
TamaraJ -> RE: Kako se bo končalo (7.12.2007 12:29:55)
|
Anonimna... jaz sem imela krizo, ko je imel moj sinek dve leti. Med nama je zaškripaloker sva bila oba preutrujena, skoraj brez financ, problemi z njegovimi starši,... in se nisva več posvečala eden drugemu. Začela sem v mislih bežati stran. Zaljubila sem se v nekoga, katerega sem poznala zgolj na videz. O njem sem si ustvarila svojo, idealno predstavo , da sem lahko bežala v svoj svet in sanjala o njemu, ki je bil idealen. To je šlo skoraj tako daleč, da sva šla midva skoraj narazen. Takrat nama je pomagala moja mami, ki naju je postavila na tla in nama pomagala videti tisto, za kar sva postala slepa. Vse skupaj je trajalo več kot pol leta. Danes mi je žal za tisti čas, saj nismo bili družina. Živeli skupaj, hkrati pa eden mimo drugega. Ampak vem, da ne moreš ven, ker v bistvu potrebuješ nekakšno streznitev. Splezati moraš na goro in od tam je razgled drugačen. Problemi so manjši in nepomembni.
Moj nasvet je, da poskušaš prekiniti to vezo, ki ni resnična. Po drugi strani pa le toliko, da ti življenje otežuje. Nisi napisala, če je tvoj partner oče otroka. Če je in če je med vama sploh še kaj (ne sanjaj o ljubezenskih izjavah, ker je takšnih malo, pa še ti niso vedno iskreni. Glej na dejanja), se poskusi osredotočiti na družino in jo ne zapravi. Premisli, če je vredno živeti v domišljijskem svetu. Koliko časa? Postavi prioritete na svoje mesto, ker drugače se boš izgubila ali padla pregloboko. Globje kot si, težje je splavati na površino. Premisli; želiš živeti resničnost ali sanjati in plavati nad oblaki. Potem te v resničnem svetu ni. Je le tvoje prazno telo. Z njim pa ne more živeti ne tvoj partner, ne tvoj otrok. Vso srečo.
|
|
|
|