|
Nika v službi -> RE: Septembrke 2005- 2. del (31.12.2007 15:20:48)
|
Ojla, punce! Smo vstali od mrtvih. Zdaj se sicer že šalim, ampak pred nekaj dnevi mi ni bilo prav nič do šale... to so prazniki, ki jih bom poskušala kar najhitreje pozabiti. Eko, takole je bilo pri nas, strnjeno kolikor je mogoče:
24.12. - pregled pri dežurni P in izvidi iz laboratorija kažejo na uroinfekt. Nika dobi AB Primotren.
25.12. - jemljeno AB na 12 ur, Nika je bolje, je živahna in ima celo nekaj apetita. Blato je redko, a ni driske.
26.12. - od zgodnjega jutra dalje ena sama driska in nekajkrat tudi bruhanje, Nika je brez volje in energije, brez apetita, silimo jo s tekočino, ampak kar spije, tudi pokaka. Situacija se preko noči močno poslabša, vsa tekočina gre direktno ven, samo preko noči se 6x previjemo! Ritka je vneta, Nika vsa uboga, pridruži se nekaj vročine, Nika toži, da jo boli trebušček, joka, vsa je izčrpana, nama s Tomažem gre kar na jok. Sredi noči postane slabo tudi meni, driska, vrtenje v glavi, enkrat padem skup, sploh ne morem stati na nogah. Hudo mi je zaradi Nike, jokam, ker sem vedela, da je ne bom mogla peljati k zdravniku in iti z njo v bolnico. Ker sem slutila, da bo treba z njo tja, če ne drugače zaradi dehidracije.
27.12. - nekako doguramo do jutra, z veliko muko pripravim nahrbtnik in notri nekaj osnovnih stvari za mojo Niko, Tomaž in babi jo odpeljeta do P. Delala je njena zdravnica. Pogleda jo, pretipa, preveri izvide iz laboratorija in komentira, da ne gre za uroinfekt, ampak za običajno virozo, z AB moramo nehati, dehidracija še ni kritična, predpiše rehidracijski prašek, Calpol ter Linex kapsule ter svetuje, da pijemo izključno čaj z malo sladkorja (nadomeščanje glukoze). Če ne bo bolje, naj naslednji dan pridemo nazaj. Jaz sem doma počivala in jokala v postelji, ker me je skrbelo, kako bo, ko pa so vsi trije prišli od P domov, je Nika čudežno oživela. Pridirkala je k meni v posteljo, se začela igrati, peti... Skoraj kot da ne bi bilo nič. Prav neverjetno, res. Ves dan smo se tako bolj ali manj crkljali, Niko nalivali s čajem vsakih 10 minut (P je rekla, 2-3 požirke čaja vsakih 10 minut), pojedla je celo en grisin in nekaj žlic ričeta, ki ga obožuje. Bruhati je nehala, pokakala pa se je prvič šele popoldan. Blato je bilo še naprej redko, ampak ne zgolj taka voda, kot prej. Kazal se je pozitivni trend.
28.12. - zjutraj Nika toži, da jo boli trebušček, na plenički opazim rahel izcedek, posumim, da vendarle ni samo viroza, ampak da je mogoče vseeno kako vnetje. Se odločim, da gremo popoldan nazaj do naše P, da jo še enkrat pregleda. V ordinaciji popoldan živa katastrofa, polno bubančkov. Po pregledu P še vedno vztraja, da verjetno ne gre za uroinfekt, ampak da tale izcedek in rdečina okoli lulike pomeni zgolj vnetje zunanjega spolovila, ker je toliko driskala. Predpiše Canesten in nas ponovno z vrečko pošlje v laboratorij. Niko smo, da bi se čimprej polulala, nalivali s čajem, potem ko tega ni več hotela piti, sva ji dala nekaj razredčenega jabolčnega soka. Smo kar v laboratoriju čakali, da bi se polulala. Pa žal ni uspelo, ker se je spet pokakala in je driskica bila povsod po in v vrečki. Za laboratorij smo bili tako že prepozni, zato sem prosila za novo vrečko in lonček, da naslednji dan ponovimo zadevo. In smo šli domov. Nika je bila že po poti utrujena, ko pa smo se pripeljali na domače dvorišče in sem jo vzela ven iz avta, pa je izbruhala cel sok. Očitno ji prav sok ni pasal. Sicer je bila dokaj uredu.
29.12. - zjutraj sem ji doma namontirala tisto osovraženo vrečko, potem pa sva se igrali, peli, malo je celo pozajtrkovala. Bila je živahna, dobre volje, kakala ni nič. Okoli 11:00 se je Niki uspelo polulati, jaz sem vsebino hitro prelila v lonček in letela v laboratorij, kjer so me seznanili, da osnovno preiskavo vode lahko naredijo (tako, kot jo je že imela v ponedeljek), da pa tiste specialne, 24-urne, ne morejo, ker je naslednji dan nedelja in da moramo vodo ponovno dati po praznikih. Kasneje sem klicala za izvide kar v laboratorij, ker P ni več delal (je bilo že po 13. uri in je bilo dežurstvo samo na Metelkovi), kjer mi je prijazna zdravnica rekla, da so izvidi praktično identični ponedeljkovim. Torej, ni šlo na slabše, ni pa tudi še uredu. Po njenem mnenju gre za neko vnetje, lahko pa je tudi zgolj viroza, za kaj bolj konkretnega bi rabili izvide še tistega 24-urnega testa. Ampak Nika je bila mnogo bolje, apetit se ji je povečal, kakala cel dan ni nič, bruhala tudi ne, o kakih bolečinah v trebuščku tudi ni več tožila. Popoldan smo dobili obiske z Dolenjske, prišel je moj bratranec (Nikin botrček) z družino in Nika je norela z otroki po jedilnici in kuhinji, skupaj so kuhali na njenem štedilniku, skratka imeli smo se prav uredu.
30.12. - včerajšnji dan smo preživeli relativno mirno. Prvič po tednu dni. K maši sva šla sicer sama, Nika je ostala doma pri babi in dediju, ampak smo šli potem skupaj ven za 15 minutk, da smo se malce nadihali svežega zraka in nabrali novih moči. Aja, pozabila sem povedat, da je mene slabost minila v roku 24 ur, redko blato pa me še kar spremlja, čeprav ne sračkam tako pogosto, le 2 - 3x dnevno. Oba s Tomažem tudi še vedno kašljava, čeprav je situacija mnogo mnogo boljša.
Danes, na silvestrovo, je šel Tomaž v službo, midve z Niko pa sva skočili na kratko v Mercator po biftke, gobice in še nekaj malenkosti za silvestrsko večerjo, ki jo bova midva pripravljala. Nika je o.k., po 2 dneh se je danes končno tudi pokakala (ja, potem se je driska ustavila in kakca ni bilo od nikoder), blato je bilo normalno. Le količina je bila nekoliko večja - in tu lahko končno pripopam enega [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]. Sem šele danes zares boljše volje in srčno upam, da bomo vso to bolezen pustili v starem letu ter v novega vstopili kot prerojeni!
Brala vas nisem nič, zdaj sem na hitrco preletela poste, najbolj me je seveda zanimalo, kako je z Beniko. Pa vidim, da bo Jakob nosil letnico 2008....
Drugih novic nimam (že teh je preveč), aja - edinole ena novost: odslej dnevno spanje poteka v posteljici in nič več v vozičku. Sedaj, ko je bila Nika bolna, smo jo dali počivat kar v posteljo in novost je relativno dobro sprejela. Sedaj bomo kar vztrajali. Malce manjša novost je pa ta, da se je strašno navezala name. Vse je samo mami, mami. Ta trend se je sicer kazal že pred boleznijo, zdaj pa se je še malce bolj scrkljala in tudi oči ni več dober. Večerno uspavanje je tako izključno najina domena. Zdaj nekaj dni še ne bom težila, potem pa bomo spet morali uvesti nazaj našo rutino menjavanja. Ampak zdaj mi še srce ne da, da bi jo sekirala z vztrajanjem....
Kaj naj rečem - dober skok v leto 2008 in naj bo ZDRAVO!!!
|
|
|
|