|
Anonimen -> Pa pravijo, da se nasprotja privlačijo... (3.12.2007 21:30:37)
|
..pri nas pa ni tako! Ko sva se z možem spoznala, se mi je zdelo, da sem najsrečnejša ženska na svetu, da sem našla sorodno dušo, ki ima v življenju enake cilje kot jaz in enako misli, kot jaz.
Zdaj, po 8 letih, se mi zdi, da si še samo nasprotujeva. Vse kar je njemu všeč, meni ni in obratno. Včasih sem že dobila občutek, da prav iščeva, kje bi našla razloge, da nama ne bi bilo všeč mnenje nasprotnega. Je to normalno? Vem, d ani, samo ne razumem, zakaj se nama to dogaja?!
Ajde, pri hrani vem, da nimava enakega okusa, dobro! Ampak življenjske odločitve - čisto mimo!
Primeri:
- jaz otroka nosim (3 mesečnega), ker joče, ima krče, me potrebuje....ko jo on nosi, skozi zraven govori: joj, kako si pa ti razvajena, ja,ja, zdaj pa te bom dal dol v ležalnik, pa boš jokala, ko te primem v naročje, pa nič več ni krčev?! MI GRE FUL NA ŽIVCE!!!
- jaz sem za to, da dojim otroka, ker imam dovolj mleka in ga tudi ne bom nehala, on se skozi pritožuje in to včasih kar grdo: ja, spet nočeš zaspati, ko si na toti ziz navajena! KAR MRAVLJINCI MI GREJO, KER VEM, DA BI RAD, DA NEHAM DOJIT!
- ko je treba kam it, bi on šel tja, jaz tja, potem si vzbujava slabo vest in včasih sploh iz inata nikamor ne gremo!
- ker si bi delala prizidek na hiši, je on striktno za to, da se naredi na vzhod, jaz na zahod. In nihče od naju ne odstopa, ker je njemu tisto grdo, kar bi jaz, meni pa to, kar je bi on..
Katastrofa vam rečem! To je le par primerov....Res sem že sita tega! Pa da se ne moreva zmenit in sklenit kompromisa!? Nihče od naju ne popušča, oba sva trmasta.
Gledam druge pare, povsod je nekdo malo bolj "glavni" in njegova obvelja, pri nama je pa to kriza, ker nihče ne popusti.
Aja, če pa se že zgodi, da npr. on popusti in obvelja moja, mi potem še ne vem kako dolgo meče naprej, če se stvar ne obrne tako, kot bi se morala. In očitki kar padajo: saj sem ti rekel...
Uh,sem utrujena...
kaj menite o tem?
|
|
|
|