|
Abra -> RE: IVF / ICSI - december / januar (12.1.2008 20:23:30)
|
Ojla punce. Je že čas, da se malo javim. Utrujena sem, pa ne fizično. Od avgusta sem brez prekinitve v postopkih in s takim koncem človeka to izmozga. Se mi zdi, da sploh nisem več isti človek, kot sem bla pred poletjem. Toliko stvari moram nazaj sestavit, da sploh ne vem, kje začet. Upam, da bo ponedeljek pravi dan.
Včeraj sem na urgenci naletela na super zdravnico, no sta bila kar dva. En še na usposabljanju. Mene je seveda v momentu zvilo, čim sem se vsedla, da "izpolnimo papirje". Zdravnik me je samo gledal in ni vedel kaj reč, zdravnica pa je takoj našla prave besede. Sta me še pregledala in naredila uz. Druga gestacijska vrečka je bla še vedno prisotna, še ni čisto izločila, kot sem mislila, a je bla že zelo nepravilne oblike, čista lunca. Za drugo pa je zdravnica menila, da se notri vidi samo rumenjakov mehurček in ne plod, da gre potem za prazno vrečko. Konec koncev, mi je zdaj prav vseeno, kaj je bil razlog ... me je opogumljala, da bo ziher spet ratalo, če je tokrat. Pa da mi bo najbrž ona delala poseg in se bo potrudila, da bo čimbolj nežna, da mi ne bi česa poškodovala ... prosila sem jo, če mi da kako pomirjevalo, to je blo najboljš kar sem se včeraj sploh spomnila.
Potem sem šla na oddelek, kjer so najprej rekli, da bom še malo počakala, da gre kakšna domov, ker nimajo postle, potem so pa kmalu ugotovile, da je ravno ena ... sem vedla, da bom morala na poseg še čakati, pa sem hotla bit z dragim še malo zunaj. Pa sem se po nasvetu sestre udala v usodo ... pol je prišla odrešilna tabletka, da sem kar zaspala, drugače bi se mi v tisti sobi najbrž zmešalo. Na koncu sem sicer ugotovila, da je bilo to dobro, namreč nisem bila v sobi s sotrpinkami, ampak s starejšimi ženskami, ki so ble tam zaradi različnih stvari. So mi šle pa blazno na živce, ker so jim telefoni takooo glasni zvonili, pa pogovarjale so se tudi tko naglas ... pa tu so ble bolj debate v smislu, to se več ne grem, mi ne bojo več tega delali, čeprav umrem .... grrrr... najhujš je blo, ko sem se po o zbujala ...
Operirala me je potem res ista zdravnica, me je prišla pred operacijsko iskat, še vprašala, če mi je kaj bolje. Je res čisto drug občutek, če se te človek spomni in zavzame zate. Tudi anestezistka je bla super, me je zmanjkalo, še preden sem dobila masko, zbudila pa šele na oddelku. Čez par uric so mi prinesli tisto nagravžno juho, za katero res ne vem, če si zasluši to ime. V glavnem, čist ista, kot sem jo dobila po laparoskopiji ... da jim rata isto nagravžno skuhat dan za dnem ...
Odpustit pa me je prišla tista zdravnica, ki me bla zadnjič na urgenci tko tečna, ko sem šla tja zaradi rahle krvavitve. Sem prepričana, da se me je spomnila, ker sem vidla po njenem presenečenem pogledu, je bla pol ene 3000x bolj prijazna, kot takrat in mi vse povedala, naredili bodo histološko preiskavo, da bomo vedeli, kaj je blo narobe.
Tudi jaz sem bla mnenja, da je precej bolje, če enkrat vsaj zanosiš, da veš, da gre. Ko pa prideš do tu, pa vidiš, da se to stanje ne more primerjat z nobenim minusom na testu.
Tko, to je na dolgo vse. Mislim, da mi je tudi ta spis pasal, sem se vmes spet malo zjokala, pa prvič v uživljenju sem zdaj še persen vzela. Tudi taki antitabletomani se očitno slej ko prej zlomimo. Bo že, vse mine, tudi to bo.
Daisy, čestiam za celice, pa če Čedo pravi, da bo, pol ziher bo. Reš mora pa tko vedno imet zadnjo besedo. Zadnjič, ko sem že skoraj v solzah odhajala, mi je rekel, da bi blo fajn mal shujšat, da bo zame boljš, kot da tega ne vem ... pa če mi do zdaj tega ni še nikoli rekel, mu zdaj tudi ni blo treba ... Sem pa tko al tko skor 4kg pokasirala z "njegovo pomočjo", kar bi itak rada čimprej dol spravla.
|
|
|
|