|
Anonimen -> OBUPANA ..... (3.12.2007 12:09:37)
|
Punce rabim sam en malo spodbude, kako dobro babjo besedo!
Tako sem na tleh, živčna razvalina! Še vedno živim z mijim bivšim, ker nimam kam it. Sva v podnajemniškem stanovanju in me meče ven, čeprav imava enako pravico do stanovanja. Na žalost se stanovanje ne najde tako hitro, zato životarim, ga prenašam, včeraj me je vrgel pred vrata in klical policijo, da naj pridejo pomagat, ker se počuti ogroženega. Pa so prišli in hvalabogu vidli kolk je ura in gospod je dobil kazensko ovadbo. Zdaj je še bolj jezen name. Takoooo sem jezna, ker ne morem spokat in it stran! Celemu sorodstvu me je prikazal kot najbolj zlobno osebo na svetu. Natvezil jim je laži, da ga varam, da ga pretepam,da ne skrbim za otroka, da sem zrela za norišnico in da naj mu pomagajo me spravit v kako ustanovo, ker se počuti ogroženga! Vsi so naperjeni proti meni, meni bo srce počlo. Tako ne morem več. Nimam se na koga obrnit, k staršem ne morem, v materinsko tudi ne, ker je moja stalna služba bistveno predaleč. Čakam na stanovanje, pa ga ni od nikoder! Prijavljena sem pri njegovih starših, ker naju najin sedanji najemodajalec ni hotel prijavit, to pa je več kot 100km stran od mojega doma. Zahtevajo, da se odjavim, sam kaj ko se nimam kam prijavit in če nimaš stalnega prebivališča je ena sama frka!
Prihajajo prazniki, ko bi nam moglo bit najlepše, v krogu družine, jaz pa sem sama. Otroka mi hoče na vso silo vzet za praznike, da bi z njim bil pri njegovih starših. Jaz imam pa zvezane roke, ker smo vsi trije dejansko tam prijavljeni. Poleg tega nočem delat zdrah pred [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image], ker mu tega ne privoščim.
A je še kje kaka podobna ranjena duša? Kako vam uspe it skozi take težke situacije?
|
|
|
|