|
Anonimen -> RE: moj otrok ne zna reči ne (3.12.2007 12:55:36)
|
Hvala za odgovor. V bistvu je bilo tako; jaz sem seveda podpirala to prijateljstvo (ker prijateljic hčerama ne mislim ne prepovedovat ne vsiljevat), čeprav se mi je že prej vse sumljivo zdelo. Ko pa je enkrat hči prijokala domov, da jo ta punčka ni "šlivila", ker je imela eno drugo, sem ji pa pač povedala, da se meni že dalj časa zdi, da je moja hči samo rezervno kolo. Namreč ta punčka je velikokrat pri nas in sem marsikaj opazila. V bistvu sem jo imela že tudi jaz poln kufer, saj sem jo kar naprej pedenala, nazadnje pa še hvala niti adijo ni rekla. V soboto smo se zaradi hčerinega obnašanja v družini skregali brez veze, (čisto po nepotrebnem) hči je jokala kot dež in naposled smo ugotovili, da jo muči prijateljica. Pogovarjali sva se o tem do polnoči, da ne omenjam, kako je od jeze tolkla po postelji, da jo ima poln kufer. Prav rekla je, da je jezna nanjo, ne zna se ji upreti, potem se pa z jezo nad nama znese. (si lahko mislite, kaj otrok prizna) Rekla sem, da je družina tista, ki mora držati skupaj in da ji bomo stali ob strani. Da pa ne bo spremenila to čez noč. Boji se, ker drugih prijateljic nima (ker so vse že po kupčkih), ampak sem ji rekla, da , ko bo kakšna videla, da je sama ostala, bo mogoče celo presenečena, kdo ji bo vse v družbo. Je pa ta prijateljica njena sošolka in ena od pobudnic; če si ti z njo, jaz nisem s tabo itd...Moja pa je vedno zatrjevala, da bo prijatla z vsemi. Aja, pa rekla sem hčeri, da bo itak še vedno prijatlja z njo, samo ne na tak način, ampak bosta bolj kot znanki. Lelaval in NalinRR, iz vajinega pripovedovanja sem prepričana, da sem naredila prav. Če se pa utrne še kakšna zamisel, bom pa vesela še kakšnega mnenja. Lp
|
|
|
|