|
sani1 -> RE: Januarčice 08-2.del (3.1.2008 13:10:11)
|
No preden grem pa likat cotke, ki jih je poslala kolegica iz koroške ( jih ni malo 3 polni pralni stroji) tako, da bo naša Manja lepa pa napišem še svojo porodno zgodbo...
Bila je sreda 19.12.2007, ko sem dokončno izvedela, da bo naša pupa mogla na svet in to čimprej. Tako sva se z zdravnico odločile, da naj bi to storile v petek. Malo sva posegle v usodo moje hčerke, a nič zato... Imela sem dan časa,da sem se psihično pripravila na porod in na to, da bo šlo zares...
In tako je napočil petek 21.12.2007 . Zjutraj sem imela Uz, kjer je doktorca namerila, da bo maša pupa težka 10% + ali - 2460g. In bila sem vesela, da je zrastla in da bo normalna baba.
Ob desetih sem dobila svečko( vaginalno) in priklopili so me na CTG. Hotela sem malo zaspati, a je bilo razburjenje le preveliko. Brala bi, pa sploh nisem vedela kaj berem. Ni mi bilo niti do pogovora. Dobili smo kosilo, ki mi seveda ni teknilo. A teknila mi je čokolada Twix za katero bi med nosečnostjo ubijala, pa sem si jo privoščila zadnji dan! Rekla sem si za moč!
Ob 16ih pa se je začelo. Dobila sem popatke, rahle na 10 minut. Moja cimra v sobi je rekla, da ni mogoče, da še nobena ni tako hitro rodila in da narobe štejem. Pa sem si mislila, da sigurno vem kdaj me boli in kaj so popatki.
Sledil je pregled pri zdravnici odprta sem bila 3 cm in me je poslala v porodno sobo. Tako sem ob 17 odpeketala iz 4 v 1 nadstropje. Moj fant je bil z mano. Prestrašen in nemočen ni vedel kako naj mi pomaga.
V porodnem bloku me je sprejela sestra Polona. Lušna punca, ki me je pripravila za porod. Nič mi ni bilo tako hudo, kot sedenje v tistem prostoru, kjer je bil takšen mraz, da me je zazeblo do kosti. Zavita v haljo in čisto zmrzjena sem potem šla pod tuš. Tam pa sem se z vročo vodo segrela in stala pod tušem, se gledala še zanjič z trebuščkom in tekle so mi solze.. Solze sreče, pričakovanja, straha. Vsega. Hormoni so podivjali. In ob 18ih sem šla v sobo, kjer je že na vratih pisalo: TUKAJ SE NAJ RODI SREČA! Oranžna barva- moja najljubša in soba je bila velika, lepa in igral je radio Hit. Vse je bilo po mojem okusu...
Prišel je moj fant, ki mi je neizmerno pomagal, stal ob strani, me masiral, dihal z mano, mi držel glavo, me bodril... če nebi bilo njega bi bilo vse toliko bolj težko. Sašo moj HVALA ti še enkrat!!!
Nisem štela popatkov, nisem gledala na uro. To je bilo vse njegovo delo, ki ga je z odliko opravil. Prišla je zdravnica, me pogledala predrla mehur in takrat so se začeli močnejši popatki. Dobila sem zdravilo proti bolečinam. Začelo se mi je vrteti v glavi in počutila sem se pijano. Potem se je vse odvijalo hitro, prehitro. Babica me je gledala, čuvala presredek in me spodbujala. Govorila kako moram dihat in potiskat. Fant mi je držal glavo, druga sestra nogo. Med najhujšim popatkom sem jaz vprašala, če pravilno diham in naj mi da še enkrat napotke. In tako je rekla: Globoko vdahni, izdahni in zraven pritisni pa bo. Ubogala sem jo to naredila in glavica je bila zunaj. "Poglej glavico " hotele so, da se malo spočijem in potem še en popadek in rodila se je naša Manja! Fant je prerezal popkovino, Manja je bila pri meni in jokala. Jaz pa nisem mogla verjet, da je vse za mano, da me nič ni bolelo, da je poroda konec. Rodila se je ob 21: 07 težka 1875g kar me je malo presenetilo, a po drugi strani dalo vedeti, da sem se prav odločila, da nisem več čakala, ker se ji očitno v trebuščku ni dobro godilo. In 42 cm velika... Potem se je porodila še posteljica in res se je končalo.
Od vsega so me bolele samo oči, a tudi to je popustilo, ko so pogasnili luči in ko smo se jaz, novopečeni očka in najina mala hčerkica stiskali na postlji in se cartljali...
Vse je bilo za mano. Niso me šivali, nisem se raztrgala. Imela sem čudovito babico Vilmo Meglič, ki je bila tako strokovna kot tudi čustvena... Hvala babica VILMA!!!!
Fant je vse poslikal, vse zabeležil, mi pomagal in potem so me odpeljali v sobo, kjer pa prvo noč nisem zatisnila oči, ker sem celo noč opazovala , gledala to mojo lepo pupo!!!
Sem se razpisala. Pa nič zato. Če bo katera prebrala bo, če ne pa tudi ok. Moja izkušnja je bila lepa in neboleča... Želim, da vse ve, ki še čakate na porod imaste isto izkušnjo in nič bolečin!!! Vse lepo!
|
|
|
|