|
Freycha -> RE: Julijke 2007 (3. del) (18.12.2007 22:36:47)
|
na tvoje zadnje pisanje bom pa vseeno dala komentar Kapica, pa če je prav al ne.
Zavedam se, da je težko iti stran od človeka, s katerim sta si ravnokar ustvarila družino, s katerim si mislila, da bosta ostala za vedno in brez katerega si trenutno ne predstavljaš življenja. Verjetno misliš, da bi morala zaradi otroka potrpeti in da bo enkrat boljše. Verjetno si tudi globoko v sebi praviš, da mogoče ni tako slabo, kot misliš da je. Ali pa, da če boš še malo počakala, da bo lažje. Se počutiš totalno na tleh, navzven ne kažeš svojih tegob in problemov, še manj strahov in jeze. Vse zavoljo ohranitve zakona in otroka. AMPAK (hudičevo, ko vedno tile ampak pridejo) vprašati se moraš zaradi koga bi ostala in zaradi koga bi šla? Če misliš, da bi ostala zaradi otroka, je to napačen odgovor. Zaradi otroka je treba it. Zakaj? Kaj bo imel otrok od tega, da bo živela mama v enem čudnem odnosu, kjer ne bo nobene "prave" (ne govorim o narejeni) ljubezni, kjer bodo pogosta kreganja, nesoglasja, razočaranja, nočni joki. Da o jezi, strahu, razočaranju, nevolji in celo slabi volji niti ne govorim. Kje naj se otrok nauči ljubezni, spoštovanja, norm in načel, dialoga in še marsičesa, če tega doma ni?
AMPAK (ga zadnjič omenjam) spet vržt puško v koruzo in kar it pa tudi ni rešitev. Po drugi strani pa si dolžna tako sebi kot otroku (pusti dedca, njemu nisi nič dolžna) vso svojo energijo, da se zakon reši, da se stvari pogovorijo in uredijo in da se boš čez 5 ali 10. let na ta spomin samo smejala. Zato sem po eni strani tudi zagovornica zakona, ker se mi zdi, da ne gredo ljudje kar tako narazen, ko si en sprdne, ampak se ta odločitev naredi bolj premišljeno in ko oba ugotovita, da res ne gre več.
Moja starša sta doživljala v moji rani mladosti (stara sem bila kakih 5 ali 6. let) veliko krizo. Toliko kreganja in vpitja in dretja in loputanja z vrati nisem nikoli slišala. Pa takrat sem bila premala, da bi vse to razumela. Se pa nisem dobro počutila v tistih razmerah. Z bratom sva se dostikrat zapirala v sobo in raje dala mir staršem, da se nista še na naju zdrla, ker sva šla ravno mimo. Ampak onedva sta vztrajala, se verjetno s časom pogovrila, si povedala stvari, rešila probleme in danes, po 38. letih zakona totalno uživata en z drugim, se imata rada, se spoštujeta in sem prepričana, da bosta ostala za vedno.
Odločitev ni lahka, je pa vredno postaviti na tehtnico vse razloga za ali proti, pa boš potem videla, kaj pretehta. A pri tem početju moraš biti kar se da realna in si ne lagati in zatiskati oči.
Pa srečno, bom držala pesti, ne glede na izid![image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
|
|
|
|