|
Skaana -> RE: Decembrke - take II (8.12.2007 16:39:44)
|
ALEKSEJEVO ROJSTVO
V sredo, 28.11., se je začelo. Zjutraj sem nekam čudno pogosto hodila na veliko potrebo, zvijalo me je in mi bilo slabo. Ob 11.30 sem bruhala in takrat sem prvič pomislila, da bi to lahko bili popadki. Pogledala sem na uro. Ja, to je bilo to. Nekje na 10 min.
Ker sem bila na ta dan že predvidena za sprejem v porodnišnico, sem si stvari vzela pač malce prej. In v porodnišnico sem šla neumitih las J.
Ob sprejemu so me priklopili na CTG. In bila sem gor cca. eno uro. Imela sem prav, bili so popadki redno na sedem minut. Dežurna je bila dr. Salobirjeva, ko sem to izvedela, sem bila mirna. Ona mi je namreč že prvič naredila carski rez. A tisti dan je v celjski porodnišnici bila neverjetna gužva. Baje čez vikend niso imeli niti enega poroda. In so potem ta dan in ponoči imeli kar 11 porodov. In to vse dr. Salobirjeva. Kapo dol. Božala sem trebušček in še uživala v zadnjih urah, ko sem drobno bitje čutila v sebi. Nato je prišla zdravnica, se opravičila in me pregledala. Pomirila me je, da še nisem nič odprta oz. le en prst in da to lahko kamot zdrži čez noč. Naj se kar pomirim, da je ona čez noč dežurna in če bo treba, bo pač ona nardila carskega. Tudi ultrazvok mi je nardila, namerila otročka 3300 in tudi ona izključila možnost naravnega poroda.Vprašala me je, če vem spol, pa sem rekla, da ne želima. Se je nasmejala in rekla, da naj ostane skrivnost še do rojstva.
Tako sem šla na oddelek za nosečnice. Prišla sem v sobo, dobila jogurt in nekaj za spit, naj bi bilo to zadnje, je rekla sestra, ker ne vemo, kako bo, pa moram za CR biti popolnoma tešča – tudi pit ne smeš osem ur pred posegom. No, narava je delala svoje in izbruhala sem še tisto kar sem pojedla. Spet sem zvečer šla na CTG, ki je kazal popadke na pet minut. Oddelčna zdravnica me je spet pregledala, ni opazila nobene spremembe, zato me je poslala v sobo na počitek. Ulegla sem se, božala trebuh in se popolnoma sprostila. Popadki so malce popustili. In takšno stanje je bilo potem čez noč. Bolj malo sem spala, a jutro in napovedan carski rez sem dočakala.
Zjutraj ob sedmih sem šla na britje – še tistih par dlakc pri vrhu. Bila sem neverjetno žejna. In žalostna, ker bo kmalu konec prelepega nosečniškega obdobja. In vesela, ker bom lahko ugledala moje novo sonce. Posega se nisem bala, zaupala sem strokovnjakom.
Ob pol devetih je v sobo prišel dr. Jošt, in me vprašal, če res želim spinalni blok. Rekel je, da bi mi sicer tudi on to priporočal, a če vem, da nekoliko pa le boli... Toda tega se pa res nisem bala. Imam kar visok prag bolečin. Nekaj do devetih so prišli pome. Sprejel me je nasmejani primarij dr. Weber. Sestre so me pripravile na stolu. Dr. Jošt je nekoliko nemiren – je rekel, da sem zelo majhna, hihi – dal spinalno analgezijo v hrbtenico. Saj je zapeklo, a da bi bolelo, pa res ne. Kmalu sem začutila toploto v nogah, ki se je širila navzgor. Potem me je anestezist malce božal in spraševal, če kaj čutim, vse je bilo ok. Pripravljena sem bila. Dali so mi zaslon tik pod brado, tako da nisem videla prav nič. Sestra, ki je skrbela za moje življenjske funkcije, se je ves čas pogovarjala z mano, mi govorila, kaj se dogaja in me spraševala vse mogoče. Kmalu sem začutila nekakšen pritisk tam kjer naj bi bil moj trebuh.In potem zdravnikove besede, da je velik. Povedali so mi, da je fantek, jaz pa še kar nisem slišala joka. Le neko stokanje. Pa so mi rekli, da bo takoj zajokal. In je res. Tisti pravi, močan jok. In že sem ga videla. Še belokrvavega, mokrega, jokajočega mojega sinčka. Izrekla sem mu dobrodošlico, ga pobožala in občudovala. Alekseja so odpeljali k očiju. Mene so pa že šivali. Takrat me je začelo tresti, najprej ramena in nato roke. Nenadzorovano. A so rekli, da to ni nič hudega. Je bilo pa res čudno.
Po zašitju so me odpeljali na intenzivno. Dr mi je še povedal, da zaradi zarastlin od prvega carskega ne bi mogel malega dobiti ven in je moral prerezati mehur. Zato so mi vztavili kateter. Ura je hitro minila. Moj je prišel k meni. In Alekseja so pripeljali na prvi podoj. Bil je najlepše bitje na svetu. In takoj je začel sesat. Odpeljali so ga, jaz pa sem imela čas se malce spočit... Ja pa ja. Le kdo bi spal. Tako sem se čudila, kako nič ne čutim nog, sestre so mi jih premikale, ko so opazovale čiščo, jaz pa nič, ves čas občutek, kot da jih imam napol pokrčene nekam zabetonirane. Pa sem v resnici imela stegnjene. Pa se je počasi po dobrih treh urah začela zbujati leva noga, za njo pa še desna. Od zgoraj navzdol. Nazadnje sem začutila prste na nogah. Na intenzivi sem bila do šestih zvečer. Zaradi mehurja sem morala počakati popoldansko vizito, ki se je zavlekla. Ves čas so sestre čudovito skrbele zame, celo klicale so na oddelek za otročnice, če mi Alekseja lahko še enkrat pripeljejo. A žal niso imele časa.
Tako je Atena prvič videla bratca brez mene. Pa saj boljše tako, ker bi sigurno planila v jok in to za miceno ne bi bilo najboljše.
Nadvse sem hvaležna dr. Webru in dr. Joštu, da sta mi omogočila pristen prvotni stik z mojim novorojencem. In zelo zadovoljna s celotnim osebjem celjske porodnišnice.
Presrečna sem. Ker že drugič gostujem srečo doma.
|
|
|
|