|
yellow -> RE: študij defektologije (31.1.2014 14:57:18)
|
Naj se še jaz oglasim in podelim svojo izkušnjo s študijem Specialne in rehabilitacijske pedagogike. Po končani gimnaziji s prav dobrim uspehom in maturo opravljeno z odliko sem se vpisala na ta študij, ker sem od nekdaj želela delati z otroki in jim pomagati.
Čeprav so nekatere kolegice napisle, da študij ni težek, da izpite opravijo z relativno lahkoto, to ne drži povsem. Kar nekaj izpitov je zelo težkih, začne pa se z njimi že v prvem letniku, tretji letnik pa je na tej smeri tako in tako že pregovorno najtežji. Tudi sama sem kakšen izpit morala opravljati po trikrat, enkrat celo pred komisijo, pa verjemite, da sem se navajena učiti. Tudi praksa ni samo gledanje in opazovanje, pač pa priprava na izjemno zahtevno in psihično naporno delo. Ker sem zaposlena kot specialna pedagoginja, lahko iz prve roke povem, da moj poklic ni dovolj cenjen, starši se zahtevnosti našega dela dostikrat ne zavedajo in kar nekaj je tudi takšnih učiteljev, ki na specialne pedagoge gledajo bolj kot na njihove sluge, kot pa na specialiste na svojem področju. In tudi na šolah te »ponucajo« za raznorazne opravke, ki sploh ne spadajo pod pristojnosti tega poklica.
Morda še omenim, da je za uspešno in učinkovito delo potrebno, da se naučiš in poznaš ogromno teoretskih pedagoških konceptov, česar se dosti srednješolcev, ki so vpisujejo na ta študij, ne zaveda.
Tako da tistim, ki jih osrečuje delo z otroki priporočam manj zahteven študij-
študij razrednega pouka, saj se nenazadnje tudi tam v veliki meri srečate s celim spektrom motenj pri učencih, ki ne dobijo odločbe za pomoč specialnega pedagoga.
Verjetno se bo našel kdo, ki mu to kar sem napisala ne bo povšeči in bo branil svojo stroko do onemoglosti, a se mi zdi fer, da sem povedala tudi nekaj o manj prijetnih straneh tega študija in poklica, da bo morda za koga odločitev za vpis na pravo fakulteto lažja.
P.s. Seveda pa še vedno velja, da je katerikoli študijski program lažji v Mariboru kot v Ljubljani ;)
|
|
|
|