|
Anonimen -> tihi tedni (20.11.2007 20:57:36)
|
Danes sem od prijatelja izvedela, da se je njegova žena, končno spet začela pogovarjati z njim. Po dveh tednih! Najprej sem bila prepričana, da sem narobe slišala. Po konkretnem vprašanju, mi je odgovoril: ja, dva tedna se ni pogovarjala z mano. Na vprašanje zakaj, je rekel, da sta se sporekla zaradi vsakodnevnih malenkosti.
Še vedno sem čisto pretresena. Najbolj me je zadelo to, da imam občutek, da se mu zdi to že kar normalno. Zgleda, da to ni prvič in, da se je nekako vdal v usodo. Imata dva čudovita sinčka, 3 in 5 let. Hudo mi je zanj, ker mislim, da je zelo dober človek. Ampak OK. Je odrasel in če je sprejel odločitev, da bo tako živel, naj bi bila to nekako njegova stvar. Sicer ne razumem, ampak spoštujem odločitve odraslih, ki niso nujno dobre. Težko mi je zaradi otrok, ker morajo živeti s tem. Tidva mala srčka nimata izbire. Le kako jima mora biti v duši, ko gledata kako mama ignorira očeta? Kakšno sporočilo dobivata o življenju, ljubezni, vrednotah ... ?
A pozna kdo podobno situacijo? Kako mu lahko pomagam ? Kaj mu naj rečem, svetujem ali naj raje pustim vse na miru? Če ima katera podobno izkušnjo in sama toliko časa ne govori s partnerjem, kaj je vzrok? Kaj narediti, da ta napetost (ali kar koli že je) popusti?
Že večkrat sem pri njemu začutila nekakšno žalost, danes sem dobila občutek, da nekako vem, kaj je temu vzrok. Tako žal mi je njega, otrok in konec koncev tudi nje.
|
|
|
|