|
MINEJA -> Kaj govorijo otroci in koliko (22.12.2004 18:26:57)
|
Tudi mene je zanimalo kako je z govorom, zato sem vprašala za to strokovnjakinjo, ki mi je tako napisala:
Čeprav obstajajo določene norme govorno – jezikovnega razvoja, je težko natančno napisati kakšen je otrokov obseg govora v določenem starostnem obdobju. To je sicer lažje za starostna obdobja, ko otrok komunicira že z besedami in stavki, vsekakor pa je težko »zajeti« vso otrokovo čebljanje (predvsem glasovne zveze, ki jih otrok uporablja) v starosti 8. in 9. meseca.
Od 6. meseca do 1. leta se otrok intenzivno razvoja na vseh področjih: motoričnem, govorno- jezikovnem in socialnem. V tem času se nauči samostojno sedeti, se začne plaziti, stati ob opori in naredi nekaj prvih korakov. Z motoričnimi aktivnostmi krepi ravnotežje, postaja vedno bolj samostojen. S tem pa se mu odpira tudi nov pogled na svet, otrok postaja raziskovalec okolice.
Od rojstva do pojava prve besede otrok razvija tako imenovane predgovorne sposobnosti, ki so pomembne tako za razvoj govora in jezika kot tudi za osvajanje npr. socialnih ali motoričnih veščin. Otrok, še predno začne govori, spoznava pomen komunikacije in različne načine komunikacije. Tako se uči sprejemanja in odzivanja na druge (npr. nas pogleda v obraz, ko mu govorimo; se obrne za zvokom, ploska, maha), upošteva načela izmenjave (npr. ko mama govori, poslušam; predvideva zaporedje aktivnosti (npr, kaj sledi, ko mama prinese krožnik); posnema in oponaša naše gibe, kretnje, mimiko, govor) in se uči sposobnosti uporabiti za izražanje svojih želja, potreb itd, prav tako pa tudi osvaja povezave med predmeti in besedami (oz. pojmi), se vedno aktivnejše vključuje v komunikacijo.
Dojenček do 1. leta starosti komunicira z okolico preko različnih oblik predjezikovnega izražanja: jok, glasovi ugodja in neugodja ter vokalna igra. Čim bolj se približuje 1. letu, bom bolj uporablja govor, pa tudi kombinira različne načine komunikacije (npr. gibe, mimiko itd.).
Npr. na začetku dojenček svoje fiziološko in emocionalno stanje izraža z jokom in različnimi glasovi izraža. Tako lahko po barvi glasu (ali joka) nekje med 4. in 6. tednom ugotovimo, ali so njegove potrebe zadovoljene ali ne.
Neugodje in ugodje dojenček izraža tudi preko kašljanja, joka, vzdihljajev in različnih glasov. Glasovi, ki sicer podobni samoglasnikom in soglasnikom, nastanejo spontano, instinktivno ali refleksno (npr. po hranjenju, kjer otrok s sproščenim grlom in napol odprtimi usti, spušča glasove), saj jih otrok ne oblikuje zavestno. So pa zelo pomembni za govorno- jezikovni razvoj, saj pripomorejo k ustvarjanju senzo-motornih živčnih povezav. Ob vsem tem se spontano giblje s celotnim telesom ali posameznimi deli, nezavedno giba tudi govorne organe: jezik, ustnice, spodnjo čeljust in glasilke. Na tak način se poskuša sporazumevati s pomočjo gibov, kretenj in glasov in na svoj način sodeluje v pogovoru.
Kasneje dojenček ponavlja zloge, glasove; v vokalni igri - zaradi ugodnih dražljajev - neizmerno uživa, kar je spet spodbuda za večkratno ponavljanje zlogov. Okoli 4. meseca začne »eksperimentirati z ritmom«, intonacijo in barvo glasu. Zlogi so sprva enostavni, npr. enozložnice: “ipipi”, “mama”, “tata” (kar pa še niso besede v pravem pomenu besede).
Otrokovi zlogi postajajo daljši in raznovrstni (torej ni le ponavljanje enega zloga ali glasu) npr. "badutidag".
V 8. in 9. mesecu otrokovo čebljanje postaja vedno daljše in zapletenejše. Otrok glasove in zloge začne prepletati v dolge zapletene »stavke« npr. “aa -pi-da-ta-ta-au”, ki imajo svojo melodijo in ritem (kar lahko prepoznamo kot npr. vprašanje ali vzklik). Med oglašanjem prepoznamo vedno več glasov, ki so podobni glasovom jezika, ki ga govori okolica. Pri tem svoje govorjenje podpre tudi z mimiko. Vedno bolj je pozoren na človeške glasove (npr. če ga pokličete, vas bo iskal s pogledom). Poskuša posnemati gibe, glasove, različne zvoke npr. posnema tudi kašljanje, cmokanje, kihanje itd.
V tem času otrok začne govor prvič uporabljata zavestno, začne se zavedati pomena komunikacije in z nami komunicira na svoj način. Postaja vedno bolj aktiven sogovornik, ki svoje želje, potrebe in odklanjanje ne izraža pretežno z jokom in posameznimi glasovi (ugodja in neugodja). Poslužuje se (in kombinira) gibov, mimike, pa tudi zapletenih glasovnih zvez. Pri tem uporablja različne načine: npr. če želi neko igračo, bo to sporočil s pogledom (bo pogledal igračo, pa vas in spet igračo - tak stik z očmi je tudi komunikacija v smislu » mama, daj mi igračko«), pokazal nanjo (okoli 9. meseca) ali pa uporabil nek glas ali glasovne zveze.
Kadar govorita dva odrasla, spremlja njuno komunikacijo tudi tako, da vselej pogleda govorca in se po svoje vključuje v pogovor.
Nekje med. 9. in 10. mesecem otrok pride do spoznanja, da lahko z govorom vpliva na druge, začne uporabljati določen glas ali gib z namenom komunikacije. Npr., »iiii,« ko vidi kravo, dvigne roke, ko želi, da se ga dvigne ali pomaha. V tem času se pojavijo tudi prvi zametki smeha in šal, npr. otrok vam ponudi piškot, potem pa ga – še predno piškot zgrabite, z nasmehom potisne v svoja usta.
V času od 6. meseca do 1. leta se intenzivno razvijajo intonacijski element govora v povezavi z emocijami, gibi in mimiko, pripravlja se glasovna baza, otrok spoznava zvoke in besede in jih začenja razumeti, se nanje odzivati in povezovati določene besede (dejanja) z določenimi predmeti, osebami, rituali. Med 8. in 12. mesecem otrok zelo rad posnema gibe, kretnje, različne zvoke in glasove. S posnemanjem govorice postajajo njegovi glasovi vedno jasnejši. Posnemanje in poslušanje besed otroku pomaga, da povezuje besede s stvarmi, osebami itd. in razvozla pomen besede.
Okoli 40. tedna večina otrok razume “ne” pomaha “pa-pa” in oponaša nekatere živali, pokaže predmete, če mu jih poimenujemo.
Strokovnjaki predvidevajo, da otrok besede razume 3 do 4 mesece prej kot jih sposoben izgovoriti. Da bo otrok lažje povezal določeno besedo in predmet, je potrebno, da to besedo večkrat sliši, v različnih situacijah. Pomembno je, da se z otrokom pogovarjamo, pripovedujejo kaj delamo, beremo pravljice in pojemo. Ob ritualih npr. preoblačanje, hranjenje, uspavanje naj bi uporabljali podobne (ne pa vedno enake) besede, kar bo otroku omogočilo,da lažje poveže predmete, dogodke in besede (pojme) in se lažje tudi navadi na dnevne ponavljajoče dogodke in lažje sprejme rituale.
Igrate se z otrokom v smislu, da ponovite njegov »žargon« oziroma čebljanje tako, da mu dodate nek nov pomen. Npr.« brm«, »Brm. Voziva avto«. Ponavljajte tudi njegove izraze, grimase, geste in jih povežite z določenimi situacijami.
Vaš govor naj bo brez pomanjševalnic, tujk in enostaven. Nekateri strokovnjaki so celo mnenja, da bi (vsaj do 1. leta) v govoru uporabljali tudi čim manj zaimkov. Svoj govor podprite tudi z mimiko, gestami, gibi. Nekateri tudi svetujejo, da naj bi dolžina prepovedi (npr. prepoved dotikanja vročih predmetov ali električnih naprav pod napetostjo), ki jih otroku dajemo sorazmerno naraščala s starostjo otroka. Tako naj bo prepoved do starosti 1. leta enobesedna (npr. ne, proč, stop), ki jo podpremo z ustrezno mimiko. Otroku sicer prepoved lahko tudi razložimo, vendar ne ob vsaki priložnosti.
Opis razvoja otroka in nekaj idej za spodbujanje razvoja govora in jezika boste našli v knjigah:
- Kaj zmore moj otrok
- Vodnik za zgodnje učenje
- Otrokove ustvarjalne igre
- Mozart za otroke
- Otrok od rojstva do šole.
Upam, sem odgovorila na vaše vprašanje. Če vas zanima še kaj vprašajte.
Lep pozdrav!
:sloncek::sloncek::sloncek:
|
|
|
|