|
Misek -> Pozitivno misljenje, nasveti in se kaj ... (19.11.2007 2:09:27)
|
Za to besedilo me je motivirala tema o soocanju z bivsim sosolcem. Nekaj kar je za nekoga dobro in prava pot, ni nujno prava pot za vsakega in ni nujno dobro za vsakega. Ni pomembno kako drugim zgleda, pomembno je, kako nam zgleda in kako se mi pocutimo.
Veliko knjig je zadnje case o samopomoci, o pozitivnem misljenju o tem kako se, ko nastopijo tezave moramo smehljati in misliti pozitivno. To pozitivno misljenje je ze tako prodrlo v vsakodnevico, da skoraj bi lahko govorili o teroru pozitivnega misljenja. Moras se nasmejati, moras izgledati samozavestno, moras biti pokoncen in ponosen, pa tudi ce se pocutis povozeno, izmozgano, izcrpano, bedno.
Pozitivno misljenje se mi ne zdi napacno, zdi pa se mi, da ni za vsakega primerno. Tudi na tem forumu velikokrat srecamo izjave kot npr: vem, da se ne bi smel/a pocutiti tako povozeno, vem, da bi moral/a boljse se socati s svojimi tezavami in situacijo... saj bi lahko bilo slabse. Res je, lahko bi bilo slabse vendar ni slabse, je tako kot je in ni nic slabega ce se pocutis slabo v slabi situaciji.
Ljudje ne samo, da morajo resevati svoje tezave in razciscevati z lastnimi obcutki, temvec se celo cutijo krive, ker niso sposobni preboleti necesa v kratkem casu, ker se ne smehljajo, ker niso dobre volje. Imamo pravico biti slabe volje, ne smehljati se in ne prebolevati v minimalnem casu. Imamo pravico, ko nas kdo vprasa »Kako si« odgovoriti tudi drugace kot: dobro sem. Ni potrebno od sebe pricakovati prevec, postavljati si roke za prebolevanje, truditi se, da bi se smehljali. Lahko si vzamemo vec casa, se tako razbremenimo ostalih pricakovanj, ki so marsikdaj bolj breme kot korist in se po nasem lastnem ritmu popeljemo naprej.
Nekaterim ljudem jamranje in govorjenje o problemu pomaga. Deluje zdravilno in osvezujoce. Kar pa zopet ne pomeni, da je za vse ljudi to dobro. Pozitivno misljenje je povsem v redu, problem nastane, ko se na njem inzistira, a nekako splosno veljavno je postalo, da je pozitivno misljenje nekaj obveznega, nekaj brez cesar se ne sme; nekaj druzbeno korektnega in pricakovanega.
Raziskava psihologinje Julie Norem o tem, kako se ljudje spopadajo s tezavami je pokazala dva osnovna tipa ljudi in z njima povezane tehnike spopadanja s tezavami. Strateski optimizem – ne skrbijo, ce bo slo kaj narobe, bolj sprosceni so, ne premisljujejo o preteklosti, niti o tem kaj jih caka v bodocnosti. Drugi, obrambni pesimisti imajo v sebi mnozico strahov. In ce obrambni pesimist uporablja tehniko strateskega optimizma, mu le ta ne more pomagati. Za njega je bolj efikasno ce premisli o skrbeh in problemih, pa tudi ce vnaprej omisli scenarij kaj in kako bo naredil ce bo slo narobe, ker je takrat pripravljen in si lahko oddahne ter boljse funkcionira do naslednje skrbi.
Inzistiranje na pozitivnem misljenju ( ekstremni optimizem) lahko vodi v zanikanje problema, a to naprej v se hujse tezave in celo bolezen. Zato tudi sami, ko se znajdemo v tezavah najprej razmislimo kaksni smo in kaj nam najbolj koristi, sele potem poglejmo, kaj je nekomu drugemu koristilo. Slednje ne samo zaradi navedenega vzroka, temvec tudi zaradi odgovornosti.
Za vse tisto kar naredimo smo odgovorni naceloma sami. Vendar ce h nekomu stopimo po nasvet in dobimo gotov recept kaj moramo narediti, delez odgovornosti je tudi na njem. Ker je jasno, da bomo posledice nosili sami, je previdnost pravzaprav zelo zazeljena. Najocitnejsi so taksni nasveti na temah, ki se dotikajo otrok in splava. Svetujemo oz. trdimo katera je prava pot, ne da bi sploh poznali osebo, ki naj bi ubrala to pot. Ali se nikoli ne postavi vprasanje, kaj pa ce ta oseba ni zmozna po tej poti izpeljati zadeve tako, da bi bile v koncni fazi pozitivne? In ce tej osebi ne uspe, se izrodi tragedija.
Pravilna pot je IMO realno in racionalno soocanje s samim seboj. Jasno postavljena pozicija kaksni smo, kaj hocemo, kaj zmoremo in koliko zmoremo, na kaj smo pripravljeni in na kaj nismo pripravljeni je najboljsa pot, da za sebe izberemo najustreznejse poti. Pa ce je ta pot jamranje, jamrajmo in ne pustimo, da nam nekaksen mainstream odvzame tisto, kar je za nas ucinkovito in kar za nas rezultira s pozitivo.
|
|
|
|