Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: VERONICA
Meni se zdi cela tema smešna. Zakaj bi moral mož objašnjevati zakaj noče eno določeno ime? Pač noče in gotovo. Saj je zadosti imen na svetu, takih ki se obem/vsem trem dopadejo? In zakaj dveletnik ne bi smel zbirati imena? Prav iz tega razloga. Ker očitno (še) ne zastopi da mora izbrati ime ki bo vsem v družini všeč.
Za moje pojme bo otrok dal ime svojemu otroku, ko bo imel svoje otroke. To je pravica vsakega starša. Če predlog otroka sovprada s predlogom starša, potem je to ok, če pa ni, pa si bo moral otrok sam pomagat, ko bo odrasel. Zdi se mi, da v modernih časih zamenjujemo vloge staršev in otrok. Starši imamo svoje pravice in dolžnosti, otroci pa svoje. Zanikam enakopravnost v tem oziru. Otroci in starši niso partnerji, prijatelji v smislu popolne enakosti in identičnih pravic in dolžnosti. So pa lahko v prijateljskem odnosu, naklonjeni en drugemu, spoštljivi, prijazni... Prilagajanje, dobra volja, določen odmerek popuščanja, upoštevanje želja do določene meje, se pravi razmislek o tem, ali bi določeno predlagano ime prišlo v poštev, to ja, vendar otrok za moje pojme dandanes še vedno ni enak staršu. Starš ima mnogo več odgovornosti, zato ima tudi določene pravice, ki jih otrok nima niti ne more imeti. Npr. odločanje o tem, kdaj bo šel otrok v posteljo, kaj bo doma naredil, ob kateri uri bo doma, in v končni fazi tudi to, kako bo dal ime svojemu lastnemu otroku..... Pa da ne bi kdo narobe razumel, ne oporekam, če kdo hoče biti enak otroku, to je njegova pravica.
|
Natisni
