|
Anonimen -> Znova razočarana (17.11.2007 8:12:36)
|
Pozdravljeni!
Prosila bi vas za nasvet. Srce in pamet se tepeta v meni, ampak se močno nagibam k pameti, ker sem 100% prepričana, da imam prav. Seveda pa prosim za potrditev tega. Na kratko bom opisala najpomembnejše dogodke, da bo čimbolj jasno.
Imam otroka starega 3 leta, sama že od nosečnosti in od takrat sem živela za naju. Nisem se tako hitro pobrala in rešila preteklosti. In letos spomladi sem končno bila pripravljena tudi na drugačno, bolj pestro življenje. Poleti sem se ujela v romanco. Z moškim, ki živi v neposredni bližini. Od vsega začetka sem hotela počasi, da se kaj razvija, če bi se morda. On je želel hitro, obljubljal marsikaj. Mene je pa bilo strah. In to sem mu tudi večkrat povedala. Strašno ga je zanimala moja preteklost, koliko sem jih imela itd. in kako sem razčistila s preteklostjo. To mu ni dalo miru, ni razumel, da sem najprej morala sebe in otroka umiriti, prečistiti in šele nato zaživeti morda tudi se srečevati občasno s potencialnimi kandidati.
Prvič sem videla kako je, če si s kom čez vikend, na dopustu(prvi dopust po nosečnosti, otrok prvič videl morje), družinsko življenje. Tudi on ima otroka, malo starejšega od mojega. Želel je otroka, jaz sem mu razlagala, da si močno želim otroka, ampak ne tako. S partnerjem, sama ne več. Po dveh mesecih(takoj po dopustu) so se začeli prepiri. Takrat je njegova bivša postala srečno samska. Čutila sem, da se je zaprl pred menoj, dobivala sem očitke kot so: tvoj otrok je razvajen divjak, te ne spoštuje ipd. Te besede in še kakšne je dobil od svoje sestre in svojega prijatelja in tega se je in se drži. Sama sem povprašala vse, ki naju poznajo in vrtec itd, kakšen je moj otrok, kje delam napake(nihče ni tega potrdil, kar je on govoril). Edino kar je, je to, da je moj otrok veliko bolj napreden pri vsem, kot njegov, žal. Vendar tega nikoli nisem omenjala, on sam pa je na glas to govoril in ni bil zadovoljen. Otroka sta se imela zelo rada, on je imel mojega otroka(vsaj navzven)zelo rad, moj otrok pa ga je začel klicati ati, ker ga njegov otrok tako kliče. Jaz sem temu nasprotovala, partnerju se je in se mu zelo dopade, da je ati mojemu.
Po treh mesecih je prekinil vezo preko računalnika. Da pač ne želi prevzeti odgovornosti za mojega otroka in se raje umakne, da ne bo katastrofe, ker nimava nič skupnega.
Po enem tednu sva se srečala, sva uničena, pogrešala sva se, rada sva se imela, vendar pa je drug dan mi napisal sms, da ne vidi rešitve za naju.
Po tistem sva se imela vzpone in padce, se srečevala večkrat tedensko in nedelje. Nisva imela veze, ampak občasna srečanja. To so njegove besede za tole romanco. Svojega otroka ni več pripeljal med tem časom, da bi se igrali skupaj itd. V teh dveh mesecih sem večkrat rekla, da pač ne bova skupaj več, ker želim več. Da želim, da me spusti iz verige in mi da prosto pot, ker ne želim tako živeti. Pa ni šlo, me je srce vleklo, on sam pa tudi ni se dal odgnati.
In prejšnji teden je znova načel temo, da je moj otrok nevzgojen divjak, da pojma nimam o vzgoji, da je zelo priden ko mene ni v bližini, drugače pa znori, ko pridem. Moje dete se ne želi cartati pri njemu tako, da bi ga trdno objemal okoli vratu, ker brada pika. In to je moj otrok tudi povedal in prav tako mu vedno reče, jaz te imam rad, veš. Moj otrok ga ima rad ja. In tukaj je tudi en problem, kot sem lahko z očmi opazovalca opazila.In sem mu povedala svoje zelo glasno in ga nagnala. Znorela sem, ker me je poniževal in ker si upa karkoli reči čez mojega otroka, ki ga sama preživljam in vzgajam.
In kako sem bila jaz in kako sem sedaj?!
Jaz sem se zaljubila vanj, lepo mi je bilo, da sem prvič začutila, kako je če imaš še nekoga zraven sebe, da nisem bila več osamljena zvečer. Sedaj komaj vem, kako sem bila osamljena celo nosečnost in ves ta čas. Bil je pozoren, nežen, izkazoval mi je nežnosti, besede: rad te imam, te bo bile na dnevnem redu, sama sem komaj zbrala pogum, da sem po dveh mesecih to izgovorila. Sem čutila že prej to ljubezen, ampak izgovoriti nisem mogla(napela sem vse moje moči, da sem mu povedala..strah iz preteklosti, da bom znova prizadeta).
Pred časom mi je povedal, da še bivše ni prebolel(4,5 leta), da mu je lepo, če je sam, da sem seksi, skrbna mamica, odlično kuham, zelo dobra družba itd…samo moj otrok je divjak itd…in zato ne bomo nikoli živeli skupaj.
Ampak besede, stavki, ki se tičejo prihodnosti niso nikoli prišli od mene, ker treba je najprej urediti sedanjost, pa še premalo smo bili skupaj, da bi lahko pomislila na kaj več(moje mnenje že od začetka). On je močno prehiteval, kar me je strašilo, bila sem napeta, nervozna, da ne bom kaj narobe rekla itd…
On sam ni razčistil s preteklostjo, sama sem. S takim se ne da ne živeti, ne preživljati prostega časa. Ni dovolj ljubezen pri takšni vezi. Vse skupaj je za zakleniti in pozabiti-vsaj delno. Spomini na dopust pač ostanejo. Vendar mi srce krvavi. Ne želim biti z njim, ker nisem srečna, pa želim biti z njim, ker srce tako želi. Kako se naj rešim te srčne bolečine. Malo me je strah, ker imam tudi nekaj znancev, ki si želijo me bolje spoznati, pa me je sedaj strah, nimam želje po novem partnerstvu itd. Imava pa veliko skupnega, sam on tega ne vidi.
V bistvu sem si že odgovorila in tudi vem, da pri njem ni prihodnosti, ker ga moj otrok moti. Moti me samo moje srce. Tako zelo me boli, da mi je slabo. Samo upam, da sem se zaljubila v idejo družinskega življenja in ne-osamljenosti, kot pa v njega samega. In tukaj se tepeta srce in moja glava. V kaj sem zaljubljena? Držite pesti, da bom čimprej iz tega kroga in bom lahko znova brez bremena spoznala pravega.
Kot sem že napisala, vem kaj narediti. Pustiti ga, ker ne spoštuje mojega otroka in ne mene.
Hvala, ker ste prebrale.
|
|
|
|