TamaraJ
|
No, jaz imam še časa... Pa vseeno že intenzivno razmišljam o porodnišnicah. Prvič sem rodila v Postojni in ne morem reči, da sem bila ravno navdušena. Sprejel me je moj ginekolog, ki je ravno končeval nočno in me tudi pregledal. Potem sem šla na klistir, itd. Tam me je sprejela prijazna sestra. Potem porodna, kjer mi je predrl mehur porodničar, ki bi lahko šel že počasi v penzjon. Pa še šiva slabo. Zraven je bila v porodni še sestra, ki mi je, ko sem se dvakrat zadrla (enkrat glavica, drugič ramena-saj veste, kot pri karateistih; več moči daš od sebe tudi s sproščanjem energije, glasovno), rekla, da kaj se derem. Kar počila bi jo babo! Ta ista me je peljala potem do sobe in me vmes še parkrat nadrla (enkrat, ko sem hotela mal vstat-lahko bi mi lepo rekla, in drugič, ko me je peljala po hodniku in sem se s prsti rahlo dotaknila posteljice, kjer je ležalo najlepše bitje pod soncem. Ga boste pol šlatala, se je zadrla. Grrrrrrrrr!!!!!). Potem je ustavila pri shrambi in name (NAME) naložila brisače, vložke, srajce, halje... in sve šle od sobe do sobe in je zlagala z mene dol. Moja soba je bila na koncu hodnika. Kot vreča cementa sem se počutila in mi je žal, da nisem popiz..... Potem sem marsikaj doživela še v šestih dneh, kolikor sem bila tam. Od tega, da je bilo treba vložke šparat (in kaj če krvavim???). Moj mi jih je kupoval in mi jih nosil v porodnišnico. Razen ene sestre, ki mi je ponoči pomagala pravilno pristaviti in mi pokazala, kako kupček poderemo (žal nisem znala, ker sem to doživljala prvič) in še to tretji dan (hvala bogu zanjo), so bile ostale bilj ali manj zoprne in neprijazne. Kot da sem jim tam odveč.
Tole bilj spada pod PP. Pišem pa zato, ker vas prosim še za kakšno porodno zgodbo iz Ljubljane. Glede na to, da živim v Cerknici mi je skoraj vseeno ali grem v Ljubljano ali Postojno. Po avtocesti je Ljubljana le nekaj minut vožnje več. Rada bi doživela lepšo porodno izkušnjo in da bi se do mene obnašali kot do človeka. Spoštljivo. Nisem tečna in tudi takrat nisem bila. Nisem jokala od strahu in nisem komplicirala. Poskušala sem čimbolj sodelovati in bila prijazna do vseh. Imam visok prag bolečine in nisem jokcala, kako me kaj boli. Ampak ne vem, kakšna naj bi bila, da bi se do mene obnašali spoštljivo in prijazno. Saj gre meni moja služba tudi na živce, nemalokrat. Ampak je moje delo, da sem prijazna, kadar imam stik z naročniki. In to je vsakodnevno. To je moje delo. In delo sester je vem da težko in vem kakšne so razmere v Sloveniji. Ampak jaz kot pacient nisem kriva in se me to ne sme tikati. In sploh tega nebi smela občutiti.
Mamice hvala vnaprej še za kakšen info. Rada bi, da nebi bežale rojevat ven v Avstrijo npr., saj imamo v Sloveniji lepe šanse in dovolj strokovnjakov. Le malo bi se morali potruditi. Sama sem kot študentka dolgo delala v domu starejših občanov. In vem, da se da. Ljudje so preklemano tečni ampak moje delo je nositi nasmeh na obrazu in jim polepšati dneve.
_____________________________
Amor Omnia Vincit
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
), če kaj rabiš pozvoniš in ponavadi dobiš. 
Pa tudi po zadnjem porodu je bila na oddelku katastrofa - na srečo ne zame, ker nisem rabila čisto nobene pomoči, bi pa lahko moja cimra napisala cel tragiroman 
in ... ja ... zdaj pa imam vprašanja na tone. 
v glavnem spala. Sem pa imela drugič dve zelo nezgovorni cimri in ni blo dost drugač, kot če bi bla sama 
nina 
. 
