Gina
|
V bistvu sploh ni važno, ali greš ali ne, važno je, da ta reč ne upravlja več s tabo. Dokler pa vsakič, ko tega človeka srečaš, melješ v sebi slabe stvari, potem kaznuješ v bistvu zgolj sebe, on upravlja s tabo, s tvojimi mislimi na daljavo, tvoja dobra volja, sreča je odvisna od tega, ali je on blizu ali ne, ker takrat gredo čez misli oslarije, maščevanje, žalost, grenkoba, kaj vem kaj, vsekakor pa nič lepega....zato moramo odpuščat - ampak zaradi sebe, da ne razmišljamo več o neumnostih, da imamo svoj mir, moramo biti toliko egoistični, pa se nehamo kaznovat sami sebe, odpuščanje ni zaradi človeka, ki ti je nekaj storil, njemu kaj dokazovat je bedarija, zgolj maščevanje, ki ne pelje nikamor, razen v dokazovanje, da si še zmeraj poln slabih misli, kompleksov. Kaj je zdaj bistvo, osvobodit sebe in oprostit - ali ne oprostit, viset na zamerah, biti zagrenjen vsakič, ko beseda nanese nanj? Meni osebno je življenje čisto prekratko, da bi si ga oteževala z zamerami. Ne vidim smisla.
|
Natisni
?! Lahko da ga je delil okrog, pa je slučajno srečal tvoje starše.. 
