Pia73
|
Ooo tu sem pa jaz res ekstrem v zame pozitivnem smislu. Če sem čisto iskrena mi gredo tile digitalni fotaparati kar malo na živce, mi je bilo prej nekako večji užitek se ukvarjati s slikami. Jaz no v bistvu oba z možev, ker jaz ne znam redno dajeva razvijat slike. To pomeni na cca 2 meseca. Starejši sin - 7 let ima 13,5 albumov s po 300 slikami. Ta mali 2 leti pa 4,5 albumov s po 300 slikami. Pa itak delama seleklcijo kaj dati razviti, ostale slike so shranjene na računalniku. možu zaupam, da so varno shranjene, pa tudi , če niso ni panike. Naj povem, da je pri vsaki sliki nekaj napisano, da skoraj brez izjeme shranim pri vsakem striženju laske, ki jih potem plastificiramo in zraven napišem datum, da se vidi kdaj je bilo ostriženo in kako se je spreminjala barva las. V albume lepim tudi razne vstopnice, vozovnice, skratka ni da ni. Za kar mi v albumih zmanjka prostora imam za vsakega 100 listni zvezek in tam napišem, nalepim,... Tavečji ima že skoraj poln drugi zvezek, pri tamalemu še pišem v prvega. Tam napišem tudi kaj sta dobila za kateri praznik, roj. dan, kar tako,... vse njune bolezni s potekom zdravljenja in zdravili,.. kakšen sočen ocvirk iz vsakdanjega življenja ipd.,.... Hranim njune slike, izdelke,... skratka rada imam to urejeno. Za vse to porabim ogromno časa in ni mi žal! mož pa ima čez video posnetke. Ni tako dosleden kot jaz a se vsake toliko spravi zraven.
_____________________________
Ja, ja,...
|