caillou
|
Ker zadnje dni veliko preždim doma in imam časa na pretek, blodim in razmišljam na veliko. Zadnjič, ko smo prestavljali ure in ko sem vrtela eno urno nazaj ali naprej (saj ne vem več v katero smer), sem se zamislila nad tem. Kako hitro se kazalci obračajo ? Ena minuta je šestdeset sekund in ena ura je šestedest minut....in en dan je 24 ur in en teden je sedem dni, in štirje tedni je en mesec, eno leto ima dvanjast koledarskih mesecev.....in leto je naokoli.
Spomnim se, da mi je noč včasih predstavlja nepopisno veliko ur. Danes se mi zdi, da so jo nadnaravne sile skrajšale za več kot pol .
V najstniških letih mi je šlo vse tako počasi. Komaj sem čakala tisti dan D, dan polnoletnosti, ko bom dobila krila in odletela v svobodno življenje. Prva kriza je nastala že, ko sem se naslednji dan svoje polnoletnosti zbudila in ni bilo nič drugače. Vse je šlo po starem, dokler se nisem zaposlila in dobila prvo pravo plačo, s katero sem lahko prosto razpolagala. Bilo je naravnost fantastično.
Mala frklja je postala vesela zapravljivka. Vsega sem si nakupila in končno sem se lahko pokazala v pravi luči. Make-up v nulo izpiljen, cote po zadnji modi, kavica tam, sokec tam,...mislim, življenje sem zajemala s polno žlico. To je bilo eno tako luštno obdobje.
Potem sem se pa kmalu nažrla zarečenga kruha in sicer, da jaz pa že ne bi šmirala z najboljšim prijateljem. Pa sem in to v iber. Tolko sva se našmirala, da mi je nataknil prstan, me dvakrat spravil v porodnišnico in nehote (no, nevem če se nisem sama?) preoblekel v domačico.
Danes ni več ne duha in ne sluha o tistih atraktivnih dolgih rdečih nohtih (seveda nebi prenesla, da bi se mi pri postiljanju obračali okoli), o krpicah, ki so zakrile samo tisto kar mora biti zakrito da je... khm, khm, seksi...(sedaj bi zakrile samo del levega bedra ), prej sem za make-up porabila pol ure, danes se (če je res že sila) namažem v pičlih petih minutah in to tako neopazno, da je škoda denarja recimo za vsako maskaro, ki preseže pet evrov prodajne cene,...
In potem mi danes zjutraj pri prebiranju družinskega albuma samček reče: "Tukej si bila pa mlajša, poglej koža je v predelu oči bolj napeta in sijoča." In pogledam, dobro pogledam sliko, stečem pred ogledalo in zanimivo, prav res sem spremenjena.
Zadnjič sem srečala prijateljico z otroštva? Če me ne bi ustavila in rekla živjo, jaz sem pa ta pa ta....,je ne bi prepoznala. Tudi ona se je močno spremenila.
Kdaj hudiča se tako spremenimo, če smo pa vsakdan isti ? Zanimivo, človek se spreminja, pa tega sploh ne opazi.
No, jaz sem. Pa ne, da sem zdej ena stara povalana mama, se ne počutim tako. Danes sem se pač prvič na drugačen način pogledala v ogledalo in se zavedala, da čas res hitro brzi mimo mene. No, mogoče sem ga pa danes malo ustavila ?
Mogoče res malo težka in zoprna tema. Meni je dala mislit, pa sem jo hotela deliti z vami.
_____________________________
Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, ko še ni bilo stresnih trenutkov, ko sem razmišljala samo o tem kam bom šla ven pa kje je kak dober film pa kako bom ujela kakega fejst tipa.....luštno je bilo....res pogrešam te čase 
, pa prvega sprehoda,... 
! 
.. Vsako obdobje mi prinese kaj lepega, nujnega 
